Na novem albumu je svoje mesto našlo enajst skladb, ki so polne refleksij in življenjskih zgodb, začinjenih z zdravo mero humorja in tragike. Je izdelek, s katerim se Avbarjeva resno postavlja ob bok najvidnejših slovenskih kantavtorjev.

"Še vedno sem privrženka stare tradicije. Sama pišem tako besedila kot glasbo – to je poslanstvo, ki me je samo našlo. Nisem si tega sama izbrala, niti ne vem, kaj bi lahko drugega delala, če ne bi ustvarjala skladb," pove Avbarjeva.

Tematsko in žanrsko gledano, je album nadaljevanje prvenca, od katerega se odmika z večjo bero glasbil, bogatejšimi priredbami in uporabo predvsem električnih kitar.

Več pa si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Zakaj minimalizem?
Tako lahko ohraniš esenco skladbe. Obstaja nevarnost, da se izgubi sporočilnost, ko dodaš vokalu več inštrumentov. Po mojem mnenju sporočilo pride najbolj do izraza, ko sta prisotna vokal in samo en inštrument – v mojem primeru sta to klavir ali kitara.

Ko nastaja zasnova skladbe, koliko razmišljate o sami dramaturgiji, kam boste zapeljali pesem?
Večinoma razmišljam o dramaturgiji med samim procesom ustvarjanja, včasih pa se zgodi, da v skladbi postaviš dramaturško zasnovo, ki je preveč vezana na občutek, v katerem si v tistem trenutku. Ko jo pozneje poslušaš, recimo čez dve leti, skladbo dojemaš popolnoma drugače, ni več tiste atmosfere. Zato moraš ponovno razmišljati prav o dramaturgiji.

Ko poslušate skladbe in jih berete pozneje na papirju – bi lahko rekli, da lahko stojijo same po sebi? Bi lahko delovale kot poezija?
Nekatere ja, nekatere ne. Besedila kantavtorjev se berejo kot pesmi, večkrat tudi izidejo v obliki pesniške zbirke, pri nas sta to naredila Pengov, Kreslin in še mnogi drugi. Jaz si npr. v tem trenutku ne bi drznila izdati svojih besedil v obliki pesniške zbirke, saj previsoko cenim vse pesnike – tako sodobne kot tiste iz preteklosti, da bi se jim postavila ob bok.

Kaj vas je sploh spodbudilo k nastajanju novega albuma? Vaš prvenec Beležnica je naletel na dobre odzive, kaj pa je povzročilo nastanek novega?
Nisem razmišljala o ustvarjanju albuma, začela sem že pisati za druge, potem pa me je sestrična Rosana Hribar, ki je plesalka in koreografinja, spodbudila, da skupaj naredimo glasbeno-plesni dogodek. Tako me je želela navdušiti za ponovno ustvarjanje, saj sem se po njenem mnenju preveč umaknila v svoj varni svet ugodja. Privolila sem in tako se je začela zgodba Na drugi strani. In potem je bilo treba posneti še album … Rekla sem: "Pa saj nimam dovolj materiala za album …" In tu je odločno nastopil Peter Dekleva, češ da imam dovolj skladb za nov album. Nekaj skladb sem zavrgla, nekaj sem jih še napisala - in tako je nastal nov album.

Tudi tokrat ste moči združili s Petrom Deklevo. Kaj je tisto, kar vaju povezuje?
Ljubezen na zasebnem področju najprej. Z njim je lepo delati – spoštuje te kot ustvarjalca in ti dopušča možnost, da izraziš svoje ideje. Če imaš predlog, ga upošteva, a samo, če ti upoštevaš njegove. Vsako sodelovanje mora temeljiti na vzajemnem spoštovanju. Spoštovanje do soustvarjalca je tisto, kar mi je pri Petru všeč, zato sem se ponovno odločila, da album posnamem z njim.

Ob izidu albuma ste pripravili plesno-glasbeni dogodek Pa kaj je s to žensko zdaj?. Ali je bil to razlog, zakaj so tudi same skladbe takšne, da te povlečejo na primer v svet tanga, šansona …? Recimo skladba Nomadi.
Ne. Skladbe bi zvenele enako, tudi če se ne bi izvajale na glasbeno-plesnem dogodku. Nikoli nisem plesala, ampak imam rada ples. Obstaja tudi skladba, ki sem jo uglasbila v okviru projekta Rokerji pojejo pesnike, šlo je za skladbo Tango v dežju. Nomadi se vam zdijo v ritmu tanga? Kaj pa Gentleman?

Gentleman je huda izpoved gospodinje.
(Smeh) Ali pa raje sodobne ženske, ki mora biti vse – gospodinja, ljubica, žena, mati.
Kdaj je nastala ta skladba? Oz. v kakšnih okoliščinah?
Nastala je pred dvema letoma kot nekakšna šala, ki temelji na resničnih stvareh. Recimo šminke, ki motijo moške, nogavice, ki motijo ženske. To so te vsakdanje banalnosti, s katerimi se lahko vsak poistoveti.

Koliko ironije dopuščate v svojih skladbah?

Veliko.

Obstaja kdaj bojazen, da vas ne bodo prav razumeli? Igranje z ironijo je včasih hoja po robu.
Verjetno res. A vedno si lahko napačno razumljen, z ironijo ali brez nje. Ironija je v resnici refleksija – če si ironičen do dogodka, si o njem razmišljal in imaš do njega odnos. To mi je všeč. In tako je v življenju – moraš imeti neki odnos do dogodkov in stvari. Ne morem mimo tega, kar se dogaja z begunci, in ne morem mimo tega, kar se dogaja z mladimi, ki odhajajo v tujino, ker doma ne najdejo zaposlitve.

Tu je skladba Ivo.
Res je. Včasih se zgodi, da tudi v tujini stvari niso rožnate in se potem vrnejo. Doma pa je še vedno isti brezizhodni položaj. Mladi iščejo službo, ampak je ne najdejo.

Skladbo Ivo vseeno zapeljete v sfere humorja, ne zavzamete resne kantavtorske drže.
To je vpliv Janija Kovačiča. Imam dva vpliva iz slovenske kantavtorske scene. Prvi je Tomaž Pengov – to so moje ljubezenske, refleksivne skladbe. Drug vpliv pa je Jani Kovačič, kar se zrcali v skladbah Igor, Ivo, tudi v Gentlemanu (smeh).
Kako pa v to zgodbo pride kazu, glede na to, da je vaše osrednje glasbilo violina?
Zvok kazuja je zelo podoben človeškemu glasu. Slišati je šaljivo, navihano, z njim lahko v skladbo celo vpelješ ironijo. V skladbi Sem, kakršna sem sem uporabila kombinacijo vokala in kazuja.

Vaše skladbe temeljijo na kitarskem zvoku – kje je ostala violina?
Violino sem igrala osem let, zdaj pa sameva doma v kovčku. To je razlog, da sem k sodelovanju povabila uveljavljeno violinistko Jeleno Ždrale, s katero sva se še v rodnem Novem mestu skupaj učili igranja na violino. Takrat sva bili nerazdružljivi. Jelena me že nekaj časa spodbuja, naj spet začnem igrati, potrebujem samo nov lok. Kitara je veliko bolj preprosta – stoji v kotu, primeš jo, odigraš akorde in nastane skladba. Veliko primernejša je za ustvarjanje. Tako kot klavir.
Kantavtorji pogojno rečeno obstajajo tudi znotraj skupin, obkroženi so z drugimi člani in vsak od njih ima lahko vpliv na zvočno podobo skladbe, albuma, skupine. Jam je prisoten v džezovskih sestavih ali pri mladih bendih, ki še iščejo svoj zvok. Če želiš ustvarjati glasbo, imaš načeloma na izbiro dva harmonska inštrumenta, kitaro in klavir. Jaz npr. ustvarjam ob kitari, Neisha sklada ob klavirju – s to razliko, da ni avtorica vseh svojih besedil, kar pomeni, da o njej ne moremo govoriti kot o kantavtorici.

Kdo je kantavtor? Dojemanje kantavtorjev v Sloveniji se mi zdi zelo zanimivo.
Še vedno sem privrženka stare tradicije. Sama pišem tako besedila kot glasbo – to je poslanstvo, ki me je samo našlo. Nisem si tega sama izbrala, niti ne vem, kaj bi lahko drugega delala, če ne bi ustvarjala skladb. Drugače pa, če se vrneva k vprašanju, še vedno mislim, da je kantavtor ena oseba, ki sama napiše glasbo in besedilo z dodano vrednostjo, besedilo je v kantavtorstvu osrednjega pomena.

Kaj je drugače, ko pišete za druge in ko veste, da na koncu ne boste vi interpretirali teh besed in bodo lahko dobile popolnoma drug pomen?
Ugotovila sem, da imaš v resnici več svobode. Lahko se vživiš v osebo, za katero pišeš in si lahko tako ti kot ta druga oseba. Igranje vlog je fantastično.

Če bi lahko izbrali kogar koli, komu bi dali svojo skladbo?
Prijateljicam - Vesni Zornik, Evi Hren. Rada poznam osebo, za katero pišem.

Vesna … In sva prišli do Narata. Z njim ste posneli duet, ki je hkrati napovedal nov album, Ne reci nič. Kako je nastala ta skladba?
Skladbo je najprej predstavila Vesna Zornik na festivalu La Vie En Rose daljnega leta 2008, nato je čakala na svoj trenutek, da se "naredi". S Petrom sva na odru SiTi Teatra poskušala posneti demoposnetek, čeprav je obstajal že tisti iz leta 2008. Ugotovil je, da ne ve, kako naj se loti te pesmi, saj s kitaro nikakor ni funkcionirala. Kot nalašč je bil na odru razglašen pianino. Rekla sem mu, da Ne reci nič že od samega nastanka slišim v klavirski izvedbi in nisem hotela vreči puške v koruzo. Začel je igrati na klavir in kar naenkrat je skladba oživela. Takoj sva posnela nov demoposnetek in že tisto noč je skladba začela dobivati končno zvočno podobo.
Večkrat se nama je že zgodilo, da je skladba, ki se je na prvi pogled zdela najtrši oreh, potem ko sva vendarle našla pravo smer, v žaru navdiha postala čudovita. Vokal sem posnela v petek in nato je Narat potreboval ves konec tedna, ker je bil zaseden s koncerti z Neco Falk, da je poslušal posnetek in dva dni za tem, ko je privolil v sodelovanje, je bila skladba Ne reci nič že izdana kot singel, ki je napovedoval prihod novega albuma.

Kako drugače gledate na duete? Nekateri pravijo, da gre za intimni akt?
Z Naratom nisva snemala skupaj, zato je morda drugače. Ampak strinjam se, da je za duet potrebna precejšnja mera intimnosti, drugače ne vidim nobenega smisla v snemanju dueta. Z Boštjanom se poznava že skoraj 13 let. In ta intima sploh ni bila takšna težava, ker se je lahko takoj naslonil na mojo interpretacijo na posnetku.