Pevec in kitarist Angus Andrew, multiinštrumentalist Aaron Hemphill ter bobnar Julian Gross so se v Sloveniji nazadnje mudili pred desetimi leti na Trnfestu. In takrat v precej bolj rokerskem izražanju kot danes, ko prihajajo v Slovenijo z albumom Mess. Gre za svojevrstni avdiodokaz združevanja punk-rocka z elektroniko, pri čemer prevladuje zadnja.

"Lepo je v Evropi, ko si tu več kot za dva dni," je dejal pred začetkom pogovora Andrew, ki smo ga zmotili ravno med vožnjo po Italiji. Iz Milana jih bo pot danes vodila v Prostor urbane kulture Kino Šiška, kjer jih zvečer čaka nastop.

Cel pogovor z Andrewom si lahko preberete spodaj.

V Slovenijo prihajate z novim albumom Mess, ki je v primerjavi z drugimi šestimi albumi precej drugačen. Lahko rečemo, da je pri vas nedoslednost edina stalnica?
Lahko bi tako rekli. Ideja je, da je vsak album zgodba zase. Na vsakem na novo raziskujemo in razmišljamo o glasbi, umetnosti in svetu, zato je na vsakem albumu toliko sprememb.

Če se ne bojite sprememb, česa se?
Največji strah, ki ga imam, je, da bi se vdali v ustaljene navade in bi počeli ves čas eno in isto. Če bi to počeli, mislim, da ne bi posneli toliko albumov. Postalo bi dolgočasno.

Ustvarjanje albuma Mess ste opisali kot popolno nasprotje ustvarjanja WIXIW. Kako to, da toliko strmite k drugačnosti?
Pri zadnjem albumu smo si rekli, da si bomo res vzeli čas, preden bomo začeli snemati nov album. Začeli smo uporabljati računalnik in različne programe. Predzadnji album smo res delali dolgo in bilo je težko ustvarjalno obdobje - vsaj z zasebnega vidika. Ko smo prišli do ustvarjanja Mess, smo vedeli, da moramo spremeniti način dela, zato smo ga hoteli posneti, kolikor hitro smo ga lahko, in se ob tem zabavali. Nismo se hoteli zapletati v podrobnosti, ampak smo gradili na spontanosti. Tako smo tudi ustvarjali, ko smo bili mlajši. Tako potem vidiš, da skozi leta postaneš bolj premišljen, zato se je lepo vrniti k starim vzorcem ustvarjanja.

Je Mess tudi dokaz vaše ranljivosti?
Je, toda ta ranljivost se je začela kazati že pri predzadnjem albumu. Takrat smo obrnili ogledalo proti sebi in zato je bil tisti album tako strašljiv za nas. Pri Mess pa smo bili vsi bolj samozavestni pri razdajanju samih sebe in smo se pri tem še zabavali.

Na koncu ste celo prenesli poskusni program za manipulacijo glasu za skladbo Mask Maker. Kako se je to zgodilo?
(Smeh.) Iskal sem nekaj, s čimer bi lahko zmanipuliral svoj glas. Vedno je na spletu kakšen posnetek perverzneža, ki želi izsiljevati ljudi prek telefona. Nisem vedel, ali bo to delovalo, ampak nekaj ur sem sedel v studiu in se pogovarjal sam s sabo. Tako je tudi nastala skladba. Spet je to dober primer našega dela. Na predhodnih albumih bi o takšnih skladbah premišljevali mesece in na koncu opustili idejo. Zdaj pa smo samo posneli.

Skladba, ki po mojem mnenju zelo izstopa, je Perpetual Village, morda že zaradi dolžine. Kakšna je zgodba za njo?
Zanimiva izbira in všeč mi je, da ste jo izpostavili. Gre za eno izmed skladb, o kateri manj govorijo. Je življenjsko potovanje, enkrat, ko se začneš zavedati, da se staraš. V mladosti je zahtevno premišljevati o morbidnosti. V mladih letih imaš vznemirljiv odnos do novih stvari, ko pa postajaš starejši, začneš bolj raziskovati svojo notranjost. Gre za težek koncept, ki ga ni lahko razložiti, zato je tudi skladba tako dolga.

Pravite, da se stvari spreminjajo. Tudi vi kot skupina, saj konec koncev nismo več leta 2000. Kaj vas povezuje?
Mislim, da prav to, o čemer sva govorila prej. Ne želimo se ponavljati, to nas ohranja pri življenju, hkrati pa nas dela tudi zanimive. Pri vsakem albumu smo začeli na novo. To ohranja pri nas tisti element zanimivosti. Veliko skupin posname album, ki ga imajo ljudje radi, in nato začnejo snemati njegove variacije. Če bi to počeli, bi že zdavnaj nehali. Način dela ohranja izziv - vedno se učimo, kako napredovati.

Zdaj ste pet let strmeli v računalnik. Je morda naslednji korak akustična različica, ki bi pomenila popolno nasprotje dozdajšnjega delovanja?
Seveda so spremembe dobrodošle. Če bi danes šel v studio, ne bi hotel okoli sebe nobenih računalnikov. Super bi bilo, če bi bil v sobi le z mikrofonom in nekaj inštrumenti - tako da bi slišal zvok dvorane. To se izgubi, ko delate z računalnikom. Zanimalo bi me tudi snemanje ambientalnega hrupa - samo da bi šel stran od računalnika. Potem bi se krog ponovil, ko bi nehal z akustiko. Zaželel bi si spet elektroniko (smeh).

Koliko materiala ste pustili neobjavljenega z Mess? Prav ta album je nastal na "ostankih" prejšnjega.
Z vsakim albumom naredimo novega. Veliko materiala smo posneli in najtežji del je izbira, kaj bo šlo na album.

Ste raje v studiu, kjer snemate nov material, ali raje igrate pred občinstvom na odru?
Težko vprašanje. Težko je primerjati. Če sem iskren, je težko preseči eksperimentiranje z zvokom v studiu. To je tako zabavno in osvobajajoče, ko dobite čas, da to počnete. Saj je tudi igranje v živo zabavno, toda morda bi bilo še bolj, če ne bi bilo treba toliko potovati. Seveda je igranje v živo popolnoma drugačno doživetje.