"Dejstvo, da sem odraščal v kraju, ki ni bil kulturno bogat, je bil blagoslov," je dejal kitarist v pogovoru za MMC na dan koncerta v Slovenski filharmoniji skupaj z orkestrom No Borders Orchestra v sklopu 61. Ljubljana Festivala. Že pri štirinajstih letih je navduševal z dih jemajočo tehniko in hitroprstnimi vragolijami, ki so jih zmožni izvajati le največji mojstri klasične kitare.

Pot za sanjami ga je pripeljala v London, kjer je kot najstnik začel izpopolnjevati svoje znanje na londonski Kraljevi glasbeni akademiji. Danes - dobrih trinajst let kasneje - so vse sledi naivnega fanta s sanjami zbrisane, saj v pogovoru z njim sogovornik kmalu začuti zvrhano mero profesionalizma, a hkrati dostopnosti. "Tudi ti igraš kitaro," vpraša z angleškim naglasom, ko vidi daljše nohte na rokah in takoj v naslednjem trenutku pokaže svoje. Ob odgovoru, da ne, se nasmeji in poudari, da ni nikoli prepozno.

Cel pogovor s Karadaglićem s lahko preberete spodaj.

Lahko preslepite angleško govoreče sogovornike, da prihajate z Otoka?
Ne, ne morem. Če se tja preseliš kot otrok, izgubiš naglas, pozneje pa ne. Celo mislim, da je naglas enkratna lastnost, s katero se posameznik izraža.

V Veliko Britanijo ste se preselili kot najstnik. V kakšnem času je prišla selitev za vas?
Bil sem zelo mlad, ko sem se preselil v London. Star sem bil 17 let in prvič sem se znašel nekje brez svoje družine. Ampak to je bil nujni korak, ki sem ga moral storiti, da bi dosegel življenje in kariero, ki sem si ju želel že od zelo mladih letih. Moji cilji so bili pri dvanajstih letih isti, kot so danes. Zato je bilo težko, ampak vedel sem, zakaj sem tam, zato ni bilo težko, kot bi lahko bilo.

Menjava okolja. Kako je to vplivalo na vas?
Znašel sem se v popolnoma drugem svetu, kot sem ga bil vajen v majhnem mestu sredi Črne gore. Danes je ta kraj velik del moje osebnosti. Menjava okolja je bil zame veliki šok, ker sem prišel v mesto, ki je tako rekoč središče sveta. Po drugi strani so me družinske vrednote in vrednote, ki sem jih osvojil v Črni gori, obranile morebitnih škodljivih vplivov v mestu tako velike velikosti in pomembnosti. Kraj, iz katerega prihajamo in kako odrastemo - vse odigra svojo vlogo pri izoblikovanju osebnosti.

Kako se vaše ozadje izraža v vaši glasbi?
Mislim, da osnova moje eksistence in značaja naravno izhaja iz glasbe, ker ona živi znotraj nas. Je nekaj, s čimer delamo vsakič, ko nastopimo. Če bi prihajal iz Slovenije ali Francije, mislim, da bi igral precej drugače. Ker pa prihajam iz Črne gore, pa to zagotovo vpliva na mojo glasbo do določene mere, ker je glasbena estetika drugačna. Ne morem konkretno opredeliti, kako vpliva, ampak mislim, da zelo vpliva in je morda eden izmed glavnih razlogov, zakaj ljudje slišijo mojo glasbo.

Mislite, ker je vas drugi obravnavajo kot eksotičnega glasbenika, da zaradi tega privabljate njihovo pozornost?
Ne vem. Mislim, da si pozornost drugih prislužite s tem, kar ste. Dvomim, da obstaja kakšno vnaprej ustvarjeno mnenje. Občinstvo si ga ustvari šele pozneje. Občinstvo je kot otrok, ne znajo skrivati stvari. So najbolj iskreno ogledalo vašega dela. V trenutku, ko pridete na oder, začnete predstavljati sebe: svojo osebnost, samozavest – to, kar ste. Ali dejavnik eksotičnosti vpliva na ljudi, da me vidijo kot zanimivejšega izvajalca? Verjetno je res nekaj na tem! Toda vse je v glasbi, kaj jim podaš na odru. In so kot otroci: ne znajo lagati.

Kakšen je občutek, če si kitarski heroj v klasični glasbi?
Super (smeh). Res je super. Ni nekaj, kar sem želel postati. Nikoli si nisem rekel, da si želim postati kitarski heroj. Vedno sem si govoril, da želim igrati kitaro za veliko ljudi in se ob tem zabavati. Če me to naredi heroja, mi je to všeč.

Kako to, da se niste odločili za preigravanje v pop- ali rockskupinah, o čemer večina mladih najstnikov sanjari?
Kot najstnik sem bil bolj naklonjen temu, saj ne prihajam iz družine, ki je bila naklonjena klasični glasbi. Preprosto sem se zaljubil v zvok klasične kitare, menil sem, da je veliko bolj poseben kot kar koli drugega, kar sem kdaj koli slišal. Zame igranje na klasično kitaro ni bil nikoli kompromis, vedno sem v podzavesti vedel, da sem še vedno lahko rockzvezda. V redu je, samo ni tako glasen zvok. Je pa najlepše glasbilo na svetu.

S svojim ozadjem niste imeli tega kulturnega kapitala, ki ga je verjetno imela večina vaših sošolcev na akademiji …
Res je.

Kako ste premagali to oviro? Pravijo, da se kulturnega kapitala ne da osvojiti čez noč. Še več, nekateri pravijo, da se ga sploh ne da, ampak ti je položen v zibelko.
Dejstvo, da sem odraščal v kraju, ki ni bil kulturno bogat, je bil blagoslov.

Zakaj?
Ker tam nisem čutil pritiska in nič, kar bi komur koli dovolilo, da bi te primerjal s komer koli. Najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi, je, da te nekdo primerja z nekom. Doma sem se naučil, da sem to, kar sem. In da se nikoli ne primerjam z nikomer. Ko sem prišel v London, je prišel pravi čas, da sem bil izpostavljen bogati kulturi in glasbi. Predtem pa je bil blagoslov, da nisem bil. Ker bi morda tako odrasel v veliko bolj negotovo osebo in se bi bal nastopanja na odru, saj bi mislil, da nekdo drug igra veliko bolje od mene. Tega nisem nikoli imel. Med igranjem kitare na odru pa sem postal še bolj lačen občutka nastopanja na odru. Zame je bila vse to otroška igra. Počutil sem se sproščeno in neobremenjeno. Tako sem lahko razvil močno samozavest, preden sem prišel v glasbeno srenjo.

Koliko umetniške duše je še v vas? Vemo, da ko enkrat pride umetnik v kalup institucionalnega izobraževanja, ta začne podzavestno ali zavestno uničevati ustvarjalnost v posamezniku.
To se res zgodi veliko umetnikom, toda če imate v sebi močno nagnjenje h glasbi. Če veste natanko, kako želite, da se izražate in verjamete v svoj zvok, potem ni institucije, ki bi to lahko spremenila. Vedno poudarjam, da sem zelo blagoslovljen, ker sem lahko delal z učiteljem, ki mi je dal orodja, kako ustvarjati glasbo, nikoli pa je ni želel spremeniti. Dobro se spomnim, kako sem se v eni izmed najinih vaj učil eno zelo zahtevno pasažo – zahtevno s tehničnega vidika. Vadil sem tedne in potem je nekega tedna prišel do mene in rekel: "To je to." V istem hipu pa še nadaljeval: "Zdaj pa pozabi vse, kar si se naučil, in zaigraj tako, da boš zvenel kot ti." Tako sva vedno delala. In mislim, da ne bi imel kariere, kot jo imam, če bi izgubil ta čut in intenzivnost, ki ju imam kot glasbenik.

Kako si sami pojasnjujete fenomen popularnosti balkanskih klasičnih izvajalcev v svetu: na eni strani imamo 2Cellos, na drugi vas? Kaj je tako posebnega na "balkanskih fantih" v klasični glasbi, ki je bližje širšemu občinstvu in ni obravnavana kot klasična glasba v svoji prvotni osnovi?
Moje srce je vedno srečno, ko vidim, kako izvajalci iz naše regije uspevajo na mednarodnem glasbenem prizorišču, seveda. Saj smo tako majhni – gledano globalno -, ampak talentirani. Mislim, da so naši značaji zelo enkratni, saj so mešanica številnih vplivov. Ampak vsak dela stvari na svoj način. 2Cellos sta dosegla občinstvo na svoj način, jaz sem kot kitarist zelo blagoslovljen, saj igram na glasbilo, ki se ga nihče ne boji. Je najbolj popularen na svetu. Zato se mi ni treba zateči h "crossoverju", da bi dosegel učinek "crossoverja". Lahko skrbno izberem repertoar, lahko sem to, kar sem, ampak mi v mojih očeh in srcu kompenzirati s čimer koli in to mi je zelo pomembno. Vedno poudarjam, da moraš ostati zvest sam sebi.

Kako sami gledate na mešanje klasične glasbe s popularno?
Nekaterim to ustreza, meni ne. Jaz igram na glasbilo, ki ga imajo vsi radi, in preigravam repertoar, ki nikogar ne straši.