Za ta prodor je zaslužna predvsem nemška založba ECM oziroma njen direktor Manfred Eicher, ki je spoznal norveške džezovske glasbenike, kar je v naslednjem desetletju rodilo nekaj vrhunskih sodelovanj, v katerih so najbolj izstopali projekti Jana Garbarka s Keithom Jarrethom, Ralphom Townerjem, Egbertom Gismontijem in Charliejem Hadnom.
Drugi veliki glasbeni val je iz Skandinavije pljusknil v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Z možnostjo širjenja informacij prek spleta se je hitro razvedelo o zanimivi nordijski sceni, ki je navdušila s spajanjem organske in digitalne glasbe. Molvær, ki se je začel glasbeno udejstvovati v osemdesetih kot član džezovskega kvinteta Masquilero, je svoj prvi samostojni album Khmer izdal leta 1997 pri založbi ECM (ta je izdala tudi tri albume skupine Masquilero). Po naslednjem albumu Solid Ether je ECM zapustil in v naslednjih letih zamenjal kar nekaj založb.
"Bil sem veliko v Nemčiji. Pri ECM-ju sem počel to, kar sem hotel. Na zadnjem albumu so mi celo pustili, da sam končam 'masteriranje'. Imel sem veliko svobode. A zamenjal sem zaradi drugih stvari, zaradi avtorskih pravic. Morda je to zdaj že drugače, a takrat sem pač hotel biti lastnik svoje glasbe, 'mastrov' in avtorskih pravic. Res nisem videl pravega razloga, zakaj naj bi to pripadalo založbi, ko pa ni ničesar naredila. Založbo ECM pa globoko spoštujem, ima neverjetno integriteto v hitro spreminjajočem se svetu, polnem težav, s katerimi se spopada glasbena industrija. Brez množičnosti ni zaslužka."

Svoj zadnji album Switch ste vendarle izdali pri založbi Okeh, ki deluje pod okriljem Sonny Music, sicer pa je to ena najstarejših založb, ki jo je leta 1916 v New Yorku ustanovil Nemec Otto K. E. Heinemann. Ste jo izbrali tudi zato, ker si želite prodreti na ameriški trg?
Ah, lažje je priti v nebesa kot v ZDA. Veliko stane, da dobiš delovno dovoljenje, najeti moraš odvetnike in plačati 5 ali 6 tisoč evrov. Pa pot tudi stane. Če greš v Ameriko in nisi velika rock- ali popzvezda, boš imel gotovo izgubo. Če bi si lahko privoščil, bi šel z veseljem tja, a ta trenutek si ne morem. Junija imam tam nekaj sestankov, a če nimaš nekoga, ki bi ob morebitnem propadu jamčil zate, je res težko. Mislim pa, da bi mi uspelo povsod. Nazadnje sem igral v New Yorku, v klubu Le Poisson Rouge, pa tudi v Centralnem parku na odprtem poletnem odru, veliko ljudi je prišlo. Ampak brez agenta z veliko energije, ki te ponuja naokoli kot trofejo, ni nič, to je popolnoma drug svet. Bomo videli, rad bi šel tudi na zahodno obalo ZDA, pa v Austin v Teksasu, Miami, igral bi na univerzah, od koder prejemam veliko želja, da bi me radi gostili.
Dva dni po koncertu v Kinu Šiška 15. maja v Ljubljani boste dni nastopili v Seulu.
Ja, to pa je zanimiva turneja, kajne? Precej sem igral po Aziji. Nisem še bil v Vietnamu in na Tajskem, bil pa sem na Japonskem, Kitajskem in prav pred kratkim tudi v Indoneziji. Bilo je zanimivo, nekoliko presenečen pa sem zaznal močan vpliv osladnega džezfunka ameriške zahodne obale. Tako da je bilo fascinantno in hkrati težko, kajti če ne igraš kot Kenny G., je to težava.
Podpisujete vrsto samostojnih albumov, sodelovanj z različnimi glasbeniki, pišete tudi glasbo za igrane in dokumentarne filme. Je album Switch, kot namiguje beseda, za vas res nekakšen preobrat?
Po eni strani je to zame naraven življenjski razvoj, ki ga prinese tok časa, večino časa pač živim sam s seboj, iz dneva v dan (smeh). Če pogledam vrsto svojih albumov, pa lahko rečem, da gre za preobrat.

Ste pionir žanra, ki je dobil oznako "future jazz". Znani ste po tem, da radi eksperimentirate z digitalno obdelavo zvoka.
Rad imam oboje, elektronski in organski zvok. Lani je izšel album 1/1, ki je plod sodelovanja z Moritzom von Oswaldom, Berlinčanom, ki je bil v devetdesetih ključno ime technoscene. 1/1 je zelo elektronski projekt, a nekdo mora narediti zvok. Šele ko imaš dober material, ga lahko začneš procesirati, se poigravati s tehnološko obdelavo. Razen sintetizatorja, ki je instrument - za to pač uporabljaš različna orodja, ki spremenijo zvok. Tudi to rad počnem. Med igranjem na koncertih s to skupino, v kateri sta še Jan Bang in Vladislav Delay, sem začutil, da je bilo vse zelo odprto, na nič se nam ni bilo treba sklicevati, vsak si je privoščil jahati svoj kreativni tok. Ta občutek je bil svoboda za vse nas, bili smo brez nadzora, kar je prispevalo posebno dinamiko, ki nas je zelo prevzela.
Tehnologijo lahko uporabljaš za preproste igrice, lahko pa je odlično orodje za raziskavo zvoka kot fenomena.
To me najbolj zanima, obdelava zvoka. Za zdaj še nisem imel časa, ampak komaj čakam, da se bolj poglobljeno lotim dela: sodelujem z nemškim podjetjem Native Instruments, ki je razvilo čisto nov in presenetljiv multiefekt Molekular, ki sem ga dobil pred mesecem dni. S tem lahko 'morfaš', drsiš med efekti, lahko se poigravaš z naključnostjo … Modularni efekti – temu se bom res posvetil, ko bom imel čas, kajti to omogoča veliko čudovitih načinov za kreativno raziskovanje zvoka in razvoj zvočnih pokrajin. Tehnologijo moraš uporabljati kreativno, sicer je to le orodje, ki lahko tudi ubije domišljijo; ampak z izvirnimi idejami in kreativnim duhom lahko odkriješ res zanimive načine za glasbeno izražanje.
Najbrž je kar težko opisovati, kaj in kako raziskujete, za marsikaj besede niti ne obstajajo.
Res je, zato pa imamo glasbo.