V oddaji, ki si jo bo mogoče ogledati danes ob 18. uri in 23.05 na 1. programu TV Slovenija, bodo v ospredju štirje glasbeniki. Richarda Straussa se v tej sezoni spominjajo v številnih opernih hišah po svetu z uprizoritvami njegovih oper, med katerimi velja še zmeraj za najbolj šokantno Saloma, ki je nastala na besedilo Oscarja Wilda in vključuje precej perverzno tematiko. To predstavo so uprizorili tudi v najstarejšem stalno delujočem opernem gledališču v Evropi -v znamenitem Teatru San Carlo v Neaplju, ki je bil odprt štirideset let pred slovito Scalo v Milanu. Ob tej priložnosti boste v oddaji spoznali to operno hišo z izjemno dekoracijo notranjosti, ki je bila pred štirimi leti v celoti obnovljena.
Davorin Jenko je gotovo v spominu mnogo Slovencev znan predvsem po skladbi Naprej zastava Slave, ki je bila pred osamosvojitvijo slovenska himna, zdaj pa je himna slovenske vojske. Pisal je zborovske skladbe in samospeve na besedila slovenskih pesnikov, kot so France Prešeren, Miroslav Vilhar, Simon Jenko in Anton Funtek.

Rojen je bil v Cerkljah na Gorenjskem, gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, na Dunaju pa se je vključil v krog narodno naprednih slovenskih študentov, njegova dela so hitro postala nepogrešljiv del slovenskih narodnokulturnih shodov. Ob vrnitvi z Dunaja mu na Slovenskem ni uspelo dobiti zaposlitve, sprejel pa je izzive v Srbiji in kmalu postal nepogrešljiv kapelnik, učitelj petja in skladatelj Narodnega gledališča v Beogradu. Po upokojitvi se je vrnil v Slovenijo, muzikolog Dragotin Cvetko je o njem zapisal: "Bil je Slovenec in Srb, Slovan v eni in isti osebi, poln vseslovanskega navdušenja in prepričanja prav do konca svojega življenja."
100. obletnica rojstva Rada Simonitija
Leta 1914, ko se je začela 1. svetovna vojna, se je v Ljubljani končalo ustvarjalno življenje Davorina Jenka, na drugem koncu Slovenije (v Goriških brdih) pa se je rodil slovenski skladatelj Rado Simoniti, ki je ustvaril okrog 600 skladb, predvsem zborovskih - tako lastnih kot priredb in veliko samospevov na besedila slovenskih pesnikov. Vse življenje ga je mikala ljudska pesem, ki jo je spoznaval že doma pri očetu organistu.

Simoniti je v partizanih vodil godbo, zbore, med njimi znameniti zbor Srečko Kosovel s klenimi Primorci, s tem zborom je nastopal tudi po Evropi kot prvi kulturni ambasador Jugoslavije. Napisal je prvo slovensko partizansko opero Partizanka Ana na besedilo Smiljana Samca. Po končani glasbeni akademiji se je v ljubljanski Operi posvetil dirigiranju, bil je tudi soustanovitelj zbora Slovenske filharmonije.

Letos je Javni sklad za kulturne dejavnosti v spomin na 100-letnico rojstva Rada Simonitija, ki je bil tudi urednik revije Naši zbori, izdal najbolj znane skladbe za odrasle zbore. Simonitijeve skladbe ostajajo stalnica zlasti na repertoarju primorskih zborov, v lepem spominu pa ostajajo predvsem njegovi samospevi na Kajuhova besedila, med drugim Bosa pojdiva in Samo en cvet. Vokal je bil zanj najlepše glasbilo, zato se mu je posvečal z vsem srcem.
Glasba je imela vedno združevalno in narodnobuditeljsko vlogo, seveda tudi domoljubno, sicer pa glasba združuje glasbenike različnih nacionalnosti v simfoničnih orkestrih. V osemdesetih letih je uspelo v Kölnsko filharmonijo in Bayreuthski operni orkester prodreti slovenskemu violistu Miletu Kosiju, ki je bil vrsto let solo violist tudi v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Čeprav je še vedno nastopal, je letos, ko je dopolnil 70 let, smrt pretrgala njegovo poustvarjalno energijo. Avtorica in urednica oddaje je Darja Korez Korenčan.

Vabljeni k ogledu!