Mišljeno seveda v spoštljivem, a sila nasprotujočem si kontekstu nečesa, recimo kamna ali kamnov, ki se še vedno, spet in spet kotali(jo) ... kot Rolling Stones.

Born in The Echoes, osmi studijski album The Chemical Brothers, se niti ne sliši niti ni njegov indukcijsko-kondicijski potencial podoben nekomu, ki bi bil kot »stari prdec« zrel za upokojitev. Je pa res, da je njegova vsebinska sporočilnost namenjena dandanašnji glasbeni mladosti kot refleksija glasbenikov, ki so orali ledino nečesa, kar se dandanes imenuje elektronska glasbena scena. Če bi ta trenutek napisal že samo razvpito kratico EDM - ob vašem zgražanju ali navdušenju - bi vam postalo jasno ali pa bi se zavedeli, v kakšno glasbeno pošast se je razvila plesna glasba, ki so jo kot pionirji big beata (po)ustvarjali The Chemical Brothers.

Seveda ob boku svojih sodobnikov in (s)podobnikov, The Prodigy, Fatboy Slim, Propellerheads, Cut La Roc, The Crystal Method, Basement Jaxx, Groove Armada ... Zadnji so, četudi se to danes že zdi nostalgično in sila romantično, ohranjali eteričnost zvoka, ritma in melodije, nemalokrat se spuščajoč v verze, rime in besede, ki so odsevale njihova stališča ali reakcijo na družbeno, politično in življenjsko stvarnost. To, da današnja visoka tehnologija omogoča rojenim v odmevu elektronske glasbe na prelomu 80. in 90. let prejšnjega stoletja neslutene (z)možnosti in priložnosti še nič ne pomeni brez soula in groova. Brez duše in srca. Brez vzburjenja in daleč od kakršnega koli, bog ne daj, razburjenja. Born in The Echoes nagovarja prav ta segment (pop)kulture in družbe, ki je potopljen v varno zavetje apatične monotonije in poustvarjalne toposti. V kolotečino življenja, ki ga krasijo umetelni nasmeški, čudežne tabletke in silikonske solze ter nenehen občutek "visokih" misli brez vonja in okusa. Ko slišite skladbo EML Ritual vam malo za šalo, malo tudi zares, postane jasno, da za "flow" ni treba biti "high", niti "low", temveč moraš imeti soul.