Posebej povedno je, da je komunistično vodstvo ob vkorakanju partizanov v osvobojeno Ljubljano, 9. maja 1945, zaukazalo slovesno zvonjenje z vsemi zvonovi, ob prireditvi Evropski mesec kulture v Ljubljani, leta 1997, pa so izvedli tudi koncert na ljubljanske zvonove. V obeh primerih je zvonjenje dobilo posebno simbolno vlogo, nekdaj pa so bili zvonovi zlasti glavni označevalci časa. Zvon je glasbilo, ulivanje zvonov pa mojstrska obrt, ki se v livarnah prenaša iz roda v rod, dobri zvonovi so bili vedno v ponos livarjem in lastnikom. Najstarejši ohranjeni zvonovi na Slovenskem so iz 14. stoletja, najbolj znana ljubljanska livarska rodbina pa je Samassa, vendar so večino starejših zvonov zaradi potrebe po materialu odvzeli v prvi svetovni vojni in delno tudi v drugi.
Edina domača livarna je danes Omko Feniks (nekdaj Ferralit) iz Žalca, vrsta novih zvonov pa je bila v zadnjem obdobju nabavljena v tujini. Pred časom je izbruhnila polemika, ko je poslanec Pozitivne Slovenije Jani Möderndorfer predlagal ponovno umestitev zvonjenja med izvore hrupa, saj naj bi po njegovem mnenju zvonjenje škodilo zdravju ljudi. O zvonovih, njihovi vlogi v življenju nekoč in danes, pritrkavanju in povezavi zvonov s prvo svetovno vojno, katere stoletnice se spominjamo, smo se pogovarjali z Mojco Kovačič. Zaposlena je na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC-ja SAZU-ja, kjer se ukvarja z etnomuzikološkimi temami, še prav posebej pa z zvonovi in je iz pritrkavanja tudi doktorirala.

Odnos do zvonov in njihovo dojemanje sta različna, kaj pa vam pomenijo zvonovi, so za vas hrup ali pesem?
Sama dojemam zvonjenje precej drugače, odkar sem raziskovala pritrkavanje. Tako mi zvonovi pomenijo predvsem glasbilo in zvonjenje glasbo. Kadar zazvenijo lepo uglašeni in kakovostni zvonovi, mi jih je užitek poslušati, res pa je, da jih je precej lepše poslušati v določeni oddaljenosti od cerkve. Povsem posebno doživetje pa je slišati zvonove v zvoniku, med pritrkavanjem. Ko doživiš jakost zvonov v takšni bližini in v obliki ritmične igre na zvonove, zavibrira celotno telo in zvok te popolnoma prevzame.

Kako bi po vašem mnenju v sodobnem času uravnotežili želje in pričakovanja med zagovorniki in med nasprotniki zvonjenja?
Način življenja se je v zadnjih desetletjih precej spremenil, kar vpliva tudi na odnos ljudi do zvonov. Predvsem v mestnem okolju so marsikateremu postali odveč, saj narekujejo ritem življenja, ki ni v skladu s sodobnim načinom življenja. Tako veliko ljudi v zgodnjih jutranjih urah še spi, ko se oglašajo zvonovi, zato jih označujejo kot moteči hrup. Na podeželju je polemik o zvonjenju precej manj, pogostejše pa so v krajih, naseljenih z ljudmi, ki imajo počitniške domove v bližini cerkva ali pa v okolju z večjim številom porasta mestnega prebivalstva. V okolici urbanih središč je takšnih krajev danes kar precej.

Pa gre pri zvonjenju samo za vprašanje zvoka ali gre še za druge simbolne dimenzije vrednotenja?
V zadnjih letih je kar nekaj prahu dvignila sprememba zakona, ki zvonov ne umešča več med vire hrupa, temveč jih obravnava kot glasbo. Boj med zagovorniki in nasprotniki zvonjenja pa ni samo na ravni jakosti in pogostosti zvonjenja zvonov. Tu ne gre zanemariti pomena ideološkega boja, ki ga je na primer izpostavil Marko Brecelj, ko je utišal zvonove koprske stolnice. Tudi na spletnih forumih, ki omenjajo zvonjenje, se pogosto omenja politični vidik, predvsem pa se prej omenjena sprememba zakona povezuje s strankarsko pripadnostjo. Zagovorniki zvonjenja se sicer sklicujejo na evropsko direktivo o hrupu, ki naj zvonov ne bi vključevala med vire hrupa, vendar pa mislim, po nekaterih primerih sodeč, da se spori glede zvonjenja tudi drugod urejajo bolj na lokalni ravni kot na evropski ravni. Zvonjenje je del zvočne krajine Slovenije in ima dolgo tradicijo, ki ni zanemarljiva. V okviru razprav o jakostih zvonjenja pa razumem tudi tiste, ki se nad zvonjenjem pritožujejo. Ritem življenja je danes popolnoma drugačen, nekateri ljudje delajo ponoči, imajo majhne otroke in podobno. Danes je ob avtomatizaciji zvonov mogoče uravnavati tudi moč udarca kembljev ob zvonove in s tem nekoliko prilagoditi jakost zvonjenja, prav tako je mogoče uravnavati čas in dolžino zvonjenja. Menim, da bi si morali obe strani stopiti nekoliko nasproti in zgladiti spore. Katoliška cerkev je obljubila, da bo v kratkem podala priporočila, kako zvonjenje urediti, da se bo najprimerneje vključilo v lokalno okolje.

Zvonovi so fenomen, ki ga že več desetletij preučujete tudi strokovnjaki na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC-ja SAZU-ja; kakšni so znanstveni vidiki preučevanja zvonov in kako ste vi nadaljevali raziskovanja starejših kolegov?
Igri na zvonove so se začeli na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC-ja SAZU-ja posvečati v šestdesetih letih 20. stoletja. Intenzivneje je pritrkovanje raziskoval nekdanji sodelavec inštituta, Julijan Strajnar, ki je izpostavil bistvene glasbene značilnosti pritrkavanja v Sloveniji. S tem ko se je za pritrkavanje začela zanimati tudi stroka, je pridobilo mesto v širšem kulturnem in glasbenem kontekstu. Drugače pa so pritrkovalci v zadnjih desetletjih tudi sami veliko naredili za prepoznavnost pritrkavanja v javnosti. Sama sem se osredotočila predvsem na sodobni čas in na podlagi zbranega terenskega gradiva raziskovala glasbeno in sociološko plat pritrkavanja. Med drugim so me zanimale povezave med funkcijo pritrkavanja in glasbeno strukturo pritrkovalskih viž. Tako sem ugotovila, da bolj ko se pritrkovanje oddaljuje od prvotne funkcije slovesnega zaznamovanja cerkvenih praznikov v lokalnem okolju, bolj oblikovno kompleksne so pritrkovalske viže.

Kakšno vlogo so imeli zvonovi v življenju nekoč in danes; če so bili nekoč glavni označevalci časa, danes gotovo ni več tako in je bistvena njihova simbolna vloga, kaj menite?
Zvonovi so imeli seveda v preteklosti zelo pomembno vlogo v življenju ljudi. Cerkev in zvonik sta tudi fizično označevala središče vasi in vez z onstranstvom, zvonik je imel navadno najvišji položaj v vasi. Pogosto so jim pripisovali magično moč, verjeli v zaščitno moč zvoka zvonov pred nevarnostmi ali vremenskimi pojavi. Kakšen pomen so imeli v življenju ljudi, izkazuje tudi njihova pogosta navzočnost v poeziji, literaturi, pregovorih, rekih in ljudskih pesmih. Zvonovi imajo danes še vedno vlogo signalizacije (časa, molitve, počitka, bogoslužja …), ritualno vlogo (spremljanje religioznih in posvetnih ritualov) ter glasbeno (pritrkavanje, umerjeno zvonjenje). Ker zvon navadno ni v polju naše vidne zaznave, je toliko bolj v ospredju simbolna moč njegovega zvoka. Simbolna spoznanja nastanejo na podlagi izkušenj in so različna v različnih družbenih in kulturnih kontekstih. Ljudje na podlagi preteklih izkušenj subjektivno doživljajo zvok zvonov – nekateri pozitivno, drugi negativno.

Ukvarjali ste se s pritrkavanjem in s tega področja tudi doktorirali; zanima me, ali še vedno velja, da je to slovenska etnomuzikološka posebnost?
Ena pomembnejših odkritij moje raziskave je pritrkavanje v drugih evropskih deželah. Ker se (je) tako med stroko in v javnosti neprestano izpostavlja(lo), da je pritrkavanje slovenska posebnost, sem se po odgovore podala na Hrvaško in v Nemčijo, natančneje v Porenje. Dokazi o pritrkavanju v omenjenih državah so natančneje predstavljeni v knjigi Pa se sliš … Pritrkavanje v slovenskem in evropskem prostoru. Ker pa v omenjenih državah in še drugod (v Franciji, Belgiji, na Švedskem ipd.) pritrkavanje ni bilo deležno večje pozornosti stroke, kaj šele mednarodne pozornosti, vedenje o pojavu ostaja za zidovi cerkvenih zvonikov.
Lahko na kratko opišete, kaj je pritrkavanje? Lahko danes govorimo o porastu ali upadanju tega fenomena in kje na Slovenskem je najbolj razširjeno oziroma kakšne pokrajinske razlike lahko opazimo?
V svetu poznamo veliko tehnik muziciranja na zvonove in ena izmed njih, ki je izredno zanimiva tudi z glasbenega vidika, je pritrkavanje. Pri pritrkavanju se s kembljem (včasih tudi s kladivom) ob obod zvona udarja različne ritmične obrazce. Najpogostejši način je, da pritrkovalci igrajo vsak na svoj zvon in igro na zvonove med seboj uskladijo, za kar je potrebna precejšna natančnost in ritmični posluh. Pritrkavanje je privlačno tudi za mlade, tako da zagotovo ne bo potihnilo. Razumljivo pa je, da je mladim večji izziv, da ne ostajajo v okvirih lokalnih skupnosti, temveč da se med seboj srečujejo, primerjajo, tekmujejo. Za to imajo danes veliko priložnosti v okviru srečanj pritrkovalcev, tekmovanj, pritrkovalskih šol in tečajev. Svoje znanje predstavljajo tudi na spletu. Posledica srečevanja je tudi poenotenje načinov pritrkavanja in repertoarja. O prav močnih pokrajinskih razlikah v pritrkavanju ne moremo govoriti, razlike so bolj na lokalni ravni. Opazen je vpliv znanega zvonoslovca, pritrkovalca in glasbenika Ivana Mercine (1809-1940) na Primorskem, ali vpliv števila zvonov na načine pritrkavanja. Tako predvsem v krajih, kjer po vojnih odvzemih še niso uspeli nakupiti novih zvonov, pritrkavajo na drugačne načine, na primer z udarci kladiv na različna mesta posamičnega zvona. Ta način pa je žal tudi škodljiv za zvonove, kadar so ti bronasti.

Zaupajte nam, ali tudi sami pritrkavate?
Sama sem se nekajkrat preizkusila v pritrkavanju, kar je pomenilo pomembno izkušnjo pri mojem raziskovanju. Drugače pa sem večino časa preživela v kotih zvonikov s kamero, fotoaparatom in zvočno snemalno aparaturo v rokah.

Zvonovi imajo pomembno vlogo v slovenski zgodovini, mnogo zvonov so pobrali med prvo in med drugo svetovno vojno in ljudje so žalovali za njimi, saj so bili nanje zelo navezani. Letos se spominjamo stote obletnice začetka prve svetovne vojne, v njej so bili tudi zvonovi velike žrtve, če se smem tako izraziti?
Zvonovi in zvonjenje so v zahodnem kulturnem kontekstu predvsem simbol krščanstva, zato so bili v različnih konfliktnih situacijah skozi zgodovino pogosto predmet manipulacije (prepovedi zvonjenja, odvzemi zvonov). Navezanost ljudi na zvonove izpričujejo tudi dogodki ob odvzemih zvonov med prvo in drugo svetovno vojno. Ljudje so pisali zelo osebna pisma na inštitucije, ki so odločale o odvzemih zvonov, skrivali zvonove v vodnjake, jih zakopavali v zemljo ipd. Politična situacija po drugi svetovni vojni je odnos ljudi do zvonov precej spremenila. Ugotavljam namreč, da so v deželah, kjer ni bilo tako zaostrenega razmerja med versko in posvetno sfero, precej bolj tolerantni do zvoka zvonov.

Andrej Doblehar