Robić je bil tudi dolgoletni glasbeni urednik na I. in II programu Radia Ljubljana in pozneje do upokojitve sredi devetdesetih na Radiu Slovenija. "Zagotovo je bil najbolj vesel in humoren človek, kar jih je kdaj bilo v zabavnoglasbenem uredništvu nacionalnega radia, širok kot kraji, od koder je bil doma, z neizmerno karizmo, ki se je ni niti zavedal, ne izrabljal, samo imel jo je kot vsi veliki ljudje; med sodelavci je bil vedno pripravljen priskočiti na pomoč, bil je dober prijatelj in tudi takrat, ko mu je bilo življenje najbolj črno, je znal razvedriti vse okrog sebe," je in memoriam pokojnemu kolegu zapisal glasbeni urednik Jani Kenda.

V okolici Bjelovarja rojeni Nino Robić (uporabljata se oba zapisa njegovega priimka, Robić in Robič) je imel glasbo o krvi: o tem priča tudi podatek, da je bil tudi eden od njegovih dveh bratov, Ivo Robić (1923-2000) vse življenje zapisan pevski karieri in prvi hrvaški izvajalec zabavne glasbe, ki je imel uspešno mednarodno kariero.

S slovensko glasbeno pokrajino ga je prepletla serija naključij. Leta 1956 je začel nastopati v nočnem baru ljubljanskega hotela Slon, v katerem je izkušnje nabirala marsikatera poznejša zvezda slovenske glasbe. Kariero je prekinil vpoklic v vojsko (ki jo je služil v Ljubljani) in v Slonu ga je zamenjala Marjana Deržaj. "Tu sem se počutil domače in spoznal sem čudovite prijatelje. Vrsto let sem pel tudi na Bledu, se poročil s Slovenko in ostal," se je svojih glasbenih začetkov spominjal še leta 2012 v intervjuju za Dnevnik.

Nastopil je že na prvem festivalu Slovenska popevka leta 1962 na Bledu, še leta 2012 pa je bil del galakoncerta Poletna noč – 50 let Slovenske popevke na Kongresnem trgu v Ljubljani.

V slovensko zabavno glasbo je vstopil v obdobju, ko je bil še v povojih, ko so se domači avtorji šele kalili in so se najprej snemale domače različice tujih uspešnic, ki so jih posneli in spravili na radijski program dobesedno čez noč, še piše Kenda. Tudi zato je bil po vrsti še vinilnih malih plošč njegov šele leta 2005 pri ZKP RTVS izdani album Sredi zvezd, noč in dan se vrti ta svet, kompilacija izbranih priredb in zimzelenih melodij domačih avtorjev, čeprav bi bilo obojih dovolj za najmanj dva albuma. V zvočnem arhivu Radia Slovenija je z njegovim imenom vpisanih več kot 300 posnetkov, med njimi seveda tudi nepozabne Zemlja pleše, Vrtiljak, Ura brez kazalcev …

"Tako pozitivnega človeka srečaš le redkokdaj"
"Nino ni bil samo popularni pevec v naših krogih, ampak tudi moj dolgoletni radijski kolega," se spominja tudi drugi radijec, Dragan Bulič. "Od mojih prvih dni, leta 1974, ko sem prišel na Radio Slovenija, sva se družila. V prvem obdobju je bil nekaj časa celo moj mentor."

Tudi on takoj omeni Robičevo nalezljivo dobro voljo: "Tako pozitivnega človeka srečaš redkokdaj. Imel je neverjetni smisel za humor. Ko smo imeli ob ponedeljkih redakcijske sestanke, in je bil šef še Mojmir Sepe, si imel občutek, kot da je v soboto in nedeljo razmišljal, kaj bo povedal duhovitega (smeh). On je vedno povedal zelo resno, kot da predava v šoli. Toda ves čas je stresal svoje domislice iz rokava."

S starim prijateljem je ostal v stikih vse do konca. "Maja, ko je dopolnil 83 let, sva govorila. Po radiu sem mu čestital in takrat je bil že v domu v Trnovem, ker so mu odpovedale noge in je bil na vozičku. Bil je dokaj pozitivno nastrojen. Zadnje leto ga je zdelala bolezen, prej pa je bil kot rožica. Dolgo smo se dogovarjali s fanti, da ga bomo šli obiskat, saj nam je rekel, naj ga obiščemo skupaj. Vendar je odšel prehitro."