V petek ob 20.00 bo Katedralo Kina Šiške zasedla peterica iz Essexa, zasedba starih prijateljev, ki so na začetku tega tisočletja svojo ljubezen do starih vinilk in garažnega rocka nadgradili s priložnostnim muziciranjem. Rodili so se The Horrors, "odžagali" singel Sheena is A Parasite, drugo pa je, kot pravimo, zgodovina. Preživeli so leta agresivne promocije NME-ja in podobnih glasbenih publikacij, ki so v njih videle "rešitelje garažnega rocka" in iz tega obdobja ušli brez nesorazmerno naphanega ega.

Upali so si eksperimentirati, po prvencu izdali rahlo krautrockovsko obarvan album Primary Colours, nato že veliko bolj mainstreamovski Skying in nežnejši Luminous. Z letošnjim ploščkom V, ki bo v ospredju ljubljanskega koncerta, so dokazali, da mislijo resno: po letih produkcije v lastni režiji so vajeti naposled zaupali Paulu Epworthu, veteranskemu "klepaču" uspešnic za največje skupine na planetu, ki pa ima na rezimeju tudi delo z vsemi najprodornejšimi imeni indieglasbe. Epworthov recept za uspešnice je v zanimivem kontrastu z grungeovsko, momljajočo pojavo frontmana Farisa Badwana; The Horrors so naposled našli tisto izmuzljivo ravnotežje med spevnimi komadi in pridihom temačne enigmatičnosti. Samo ne primerjajte jih z The Cure, prosim, kajti to jim gre neznansko na živce.

Pred petkovim ljubljanskim koncertom je za MMC odgovarjal bobnar Joe Spurgeon. Več v spodnjem intervjuju.

Kot skupina ste se The Horrors iz anonimnosti prebili v prvem desetletju novega tisočletja, ko je na britanski – in ne samo britanski – glasbeni sceni kraljeval indie. Dobrih deset let pozneje je ta žanr skoraj popolnoma zamrl, ogromno bendov je razpadlo, The Horrors pa še stojite. Kako ste preživeli ves pomp in famo okrog žanra? Je na neki način zdaj lažje, ker ju ni več?
Res je, da je ogromno skupin iz tistih časov do danes že razpadlo. Mogoče je razlog za naše preživetje v tem, da smo se vedno zavestno trudili preizkušati različne pristope, pisati različne pesmi. Včasih se bend lahko "zatakne" na enem mestu in ves čas reciklira enako glasbo, ki je nekaj časa še relevantna, potem pa ne več. Treba pa se je tudi zavedati, da je preživetje v glasbeni industriji danes še težje, kot je bilo pred desetimi leti – če si ne moreš privoščiti, da bi šel na turnejo, je bolj ali manj konec s tabo.

Vsak nov bend po prvem uspehu spremlja določena mera cirkusa in pompa – upam, da nam je do zdaj že uspelo dokazati, da premoremo še kaj več kot samo famo in zanimive obleke.

Se še spominjate svojih začetkov? Ste se z vso resnostjo lotili Kariere z vero, da bo to vaš dolgoročni kruh? Ali pa je šlo bolj za zabavo, spontan razvoj dogodkov? V vseh teh letih se ni zamenjal noben član zasedbe, nikoli nismo brali o kakem večjem sporu, kar je že samo po sebi velik dosežek.
Skupino The Horrors je ustanovila skupina prijateljev in prijatelji smo ostali do danes. Naša edina ambicija je bila, napisati pesem, ki bi izšla na LP-plošči. Dobesedno samo to smo si želeli. Šele kako leto in pol pozneje smo začeli razmišljati o tem, da bi posneli cel album. Nikoli se nismo pogovarjali o kaki karieri, vedno nam je šlo samo za zabavo – dokler ni vse skupaj na neki točki postalo resno in nas vse presenetilo (Smeh.) Potem smo pač morali prijeti bika za roge. Na začetku smo bili precej neorganizirani in nekateri sploh nismo znali igrati inštrumentov tako dobro, kot bi bilo treba. Znali nismo niti pol toliko kot glasbeniki, ki danes skušajo sestaviti svoj bend. Sproti smo se naučili.

Sami ste že omenili, da se nikoli niste bali sprememb. In v resnici ste zarisali cel lok: od garažnega, skoraj pankovskega zvoka do psihedelije in nato skoraj romantičnega albuma Luminous. Nikoli niste imeli predvidljive šablone. Ste se zavestno trudili iskati neznano in nepričakovano? Ali pa samo sledite nagonu in se skušate ne dolgočasiti?
Nikoli se ne usedemo za mizo in rečemo: "No, mislimo, da bo naslednji album psihedeličen." Gre preprosto za to, na kateri točki v svojem ustvarjanju smo se znašli, pogosto nima tudi nobene zveze s tem, kakšno glasbo poslušamo v določenem obdobju. V desetih letih greš pač skozi različna obdobja v življenju in glasba mora to odražati. Se pa zavestno odločimo, to je res, da ne bomo počeli nečesa, kar smo enkrat že poskusili in nam je uspelo. Konec koncev tudi sebe ne smeš dolgočasiti. Upam pa, da lahko vsak, ki bi poslušal našo diskografijo po kronološkem zaporedju, sliši razvoj in napredek. Za nas je bila to zelo naravna, organska rast.

Je to, da vaš opus torej ni neka homogena, uniformna enota, težava, ko je treba sestaviti koncertni repertoar? Kako se stari komadi zlijejo z novejšimi?
Na koncertih načeloma ne igramo nobenih pesmi s svojega prvega albuma; te bi res bolj izstopale, ampak bi jih najbrž tudi znali vgraditi. Mislim, da izbor, ki ga igramo trenutno, kar lepo teče. Fino je, da imamo res že toliko materiala, med katerim lahko izbiramo. Lahko si privoščimo jagodni izbor pesmi, ki so nam najbolj všeč, ali pa tistih, ki se nam zdijo najboljši v živo. Imamo ta luksuz, da lahko rečemo: "Aha, tukaj manjka še ena počasna pesem," in obstaja cel kup pesmi, med katerimi lahko izbiramo. Sestavljanje seznama pesmi je zelo zabaven proces: ustvariti skušaš določeno razpoloženje. Če bi pesmi igrali v drugem zaporedju, bi bilo razpoloženje spet drugačno. S tem se je zanimivo igrati.

Kateri komad torej vi osebno najraje igrate v živo?
Hm. Z novega albuma verjetno najraje igram Ghost ali pa morda Weighed Down. Med starimi je zame taka klasika Mirror's Image. Nimam pa nekih res izrazitih favoritov.

Ob vsakem izidu novega albuma je veliko govora o vplivih. Kritiki so vas, morda ne najbolj prijazno, oklicali za "record collectors rock", rokerje za zbiralce vinilk, češ da se premočno vplivate na svoje vzornike. Ampak glasba konec koncev nikoli ne nastaja v vakuumu.
Skrajno nadležno je, a te vedno skušajo primerjati z nekom; pri zadnjem albumu so bili to Simple Minds, pa nihče od nas ne posluša zares te skupine. Kaj naj rečem? Na živce nam gre. Včasih je krivo pač leno novinarstvo, včasih pa pisci mislijo, da bodo ljudje lažje našli stik z bendom, če jim namigneš, komu je podoben. Zbiranje plošč nima s tem nobene zveze. (Naveličan vzdih.) Poslušamo tudi, recimo, bollywoodsko in brazilsko glasbo, res preširok razpon, da bi nas ljudje lahko upravičeno nekam popredalčkali. Pogosto nas primerjajo z bendi iz osemdesetih; mislim, da zato, ker imamo radi "velik" zvok, veliko bobnov, Faris pa ima precej nizek glas. To ljudem samodejno asociira na osemdeseta, ampak res ne skušamo zveneti, kot da smo iz tistih časov.

Navdih za naslov novega albuma se zdi očiten. V je številka 5, vaš peti album. Morda tudi V za zmago (Victory)? Zmago nad kom?
Lahko razumete, kakor hočete; pri nas ima ta gesta s prsti tudi zelo vulgaren pomen (smeh), ne vem, ali smem v intervjuju reči na glas. Izbiranje naslova je zelo zoprna naloga, ampak tokrat je šlo zlahka. Zavedamo se, da ogromno bendov nima te sreče, da bi prišli do petega albuma in bi ga lahko krstili za V. Seveda je tudi dvignjen sredinec vsem, ki so mislili, da ne bomo prilezli do sem."

Zmagoslavje sicer ni prva asociacija, ki bi jo imel človek na leto 2017. Ne gre samo za politično ozračje, ampak tudi za gnilo jedro zabavne industrije, ki se je počasi začelo razkrivati v zadnjih mesecih. Obtožbe spolnega nadlegovanja in napadov, ki so se začele v filmskih krogih, so se razlile tudi po drugih vejah industrije: Alice Glass iz skupine Crystal Castles je člana svoje nekdanje skupine obtožila gnusnega početja. Mislite, da smo na pragu resnih sistemskih sprememb? Ali pa bo industrija samo žrtvovala nekaj posameznikov in skušala spet vzpostaviti status quo?
Če bo res prišlo do sprememb, jih bom sprejel z odprtimi rokami. To, kar se je dogajalo v Crystal Castles, je gnusno. Z njimi smo tudi nastopali: Alice je bila vedno krasna, Ethan Kath pa je deloval kot čisti norec. Prav se mi zdi, da jih festivali zdaj črtajo iz svojih razporedov; to tako in tako niso več Crystal Castles, to je samo še Ethan. Za take ljudi ne bi smelo biti prostora, ne glede na to, v kateri veji industrije so.

Razkritja, ki v javnost prihajajo v zadnjem času, so verjetno šele vrh ledene gore. Vedno bodo obstajale žrtve, ki ne bodo javno spregovorile o tem, kar se je dogajalo, ker je to zanje res težko. Glasbena industrija je še vedno ekosistem, ki ga obvladujejo moški. Mislim, da se mora tudi to počasi začeti spreminjati.

Na novem albumu ena od pesmi tematizira nasilno razmerje, mar ne? The Point of no Reply. Zgodba, ki jo nakazuje, je zelo temačna, ampak obenem gre za izjemen komad.
Raje ne bi komentiral besedil, o tem bi moral res govoriti Faris. Ampak na vašem mestu me ne bi preveč skrbelo; sploh ni nujno, da gre pri besedilih za zelo osebne ali avtobiografske zgodbe. Faris si rad ustvarja lastno resničnost in nove svetove, ker se mu zdi vsakdan precej dolgočasen.

Uvodni komad na albumu je tisti, ki nekako "nastavi" razpoloženje, ton albuma. Na V je to pesem Hologram. "Smo hologram? Smo le vizija? Vsi naši prihodnji dnevi v tem hologramu," in tako dalje. Takoj v naslednji pesmi, Press Enter to Exit, naletimo na verz "ujet v odmevu življenja". Iz vsega tega bi se dalo razbrati občutek izredne odtujenosti, eksistencialnega strahu, morda izgubljenosti ali ujetosti. So to čustva, ki ste jih morali kot bend predelati? Kakšno je bilo ozračje v studiu?
Mislim, da se nihče od nas ni počutil odrinjenega iz benda ali prezrtega. Imamo pa seveda določene skrbi, podobne, kot jih ima vsak, ne glede na to, ali je v bendu ali ne. Zato sem pa tudi omenil, da se zdi našemu tekstopiscu resničnost precej dolgočasna; raje se pogovarja o svetovih, ki jih je zgradil v svojem umu. Moram reči, da se strinjam z njim. Pesem Hologram hoče biti razmislek o tem, ali smo mogoče res v Matrici.

V prvi polovici letošnjega leta ste šli na turnejo z Depeche Mode kot njihova predskupina. (Na ljubljanskem koncertu vas na žalost nismo videli.) Kakšna izkušnja so bili ti nastopi? S perspektive poslušalca se mi zdi vaš položaj včasih nehvaležen: že res, da igrate pred ogromnim občinstvom, a pogosto ga predskupina ne zanima pretirano.
Moram reči, da je bilo vse skupaj res pozitivna izkušnja. Že pred tem smo nekajkrat nastopali kot predskupina na velikih stadionskih koncertih in vedno je bilo precej dolgočasno in malce žalostno. Cela izkušnja je brez duše: stlačijo te v neko malo sobico s srepečimi belimi lučmi nekje v zadnjem koncu stadiona, nato pa prideš na oder, kjer te nihče noče videti. Težko garanje je.

Tokrat pa je bilo super: oboževalci Depeche Mode so bili praviloma v dvorani že zelo zgodaj in bili so nam precej naklonjeni. V nobenem trenutku se nam ni zdelo, da moramo premagati gromozanski odpor.

Je vaš cilj, da se razrastete v stadionski bend? Pomenljivo se zdi, da je novi album produciral Paul Epworth. Epworth je svoj čas produciral vaše sodobnike, denimo Maximo Park, Bloc Party in Friendly Fires, je pa v zadnjih letih sodeloval tudi z megazvezdniki, kakršni so U2, Adele in Coldplay? Ste pri V stremeli k bolj "polikanemu" zvoku, ki bi prenesel tudi orjaške avditorije?
Ne, ni šlo za to, da bi hoteli ujeti stadionski zvok. Paul v resnici prihaja iz zelo podobnega okolja kot mi; sodeloval je na primer z The Rapture in LCD Soundsystem – s celim kupom kul bendov, v resnici. Seveda je trdo delal in dosegel tudi ogromen uspeh z res velikimi skupinami, ampak nikoli nismo zavestno merili na to, da bi postali stadionski rokerji. Če bo do tega prišlo, prav. Seveda bi radi, da bi našo glasbo slišalo kar največ ljudi – če kak glasbenik trdi, da si tega ne želi, najbrž laže.

Na hitro sem preletela urnik vaše turneje. Že mesec dni in pol prestajate neverjeten tempo, nastopate skoraj vsak večer. Kaj vam pomaga preživeti na poti? Lahko še vedno žurirate med nastopi, kot ste najbrž pred desetimi leti? Ali pa samo že spijete kamilični čaj in se zavlečete na avtobus?
Oh, še vedno zmoremo, še vedno lahko žuriramo! (Smeh.) Je pa res, da okrevanje na žalost traja malce dlje. Pri takem urniku moraš res skrbeti zase, se potruditi, da si vsaj približno zdrav. Ampak še vedno se znamo zabavati.