Za glasbeno legendo je bila usodna odpoved jeter, je za New York Times potrdil njegov zdravnik Charles Miller, ki ga je iz bolnišnice v Clevelandu odpustil, ko je bilo jasno, da mu medicina ne more več pomagati. "Storili smo vse, kar je bilo mogoče. Boril se je vse do zadnjega trenutka. Še v zadnji uri pred smrtjo je delal vaje iz taj čija, poskušal ostati močen in se boriti." Pevec je umrl doma, v New Yorku, obdan z najbližjimi.

Vitalizem ni zmagal
Znano je, da je Reed še maja letos prestal presaditev jeter - a kljub temu je še junija pomirjujoče zagotavljal, da se po posegu počuti "krepkejšega kot kdaj koli" in se veseli vrnitve na oder. "Poosebljam zmagoslavje sodobne medicine, fizike in kemije," je takrat zapisal v izjavi za javnost. (Že mesec dni pozneje je za spletno publikacijo The Talkhouse recenziral novi album Kanyeja Westa, Yeezus - in ga, mimogrede, zelo pohvalil.)

"Konec šestdesetih je z Velvet Undergroundom neposrednost življenja na ulici zlil z elementi evropske glasbene avantgarde, združil lepoto in hrušč, obenem pa v rokenrol poezijo vnesel novo lirično iskrenost," je v svoji osmrtnici Reedu zapisal Rolling Stone. "Kot samostojni umetnik je bil v zadnjih 40 letih nemirna, inventivna osebnost, kameleonski in nepredvidljiv glasbenik, ki je svoje oboževalce izzival na vsakem koraku. Glama, panka in alternativnega rocka si brez njegovega vpliva ne moremo niti predstavljati." "En akord je v redu," je nekoč izjavil in pri tem namigoval na svoj asketski pristop k igranju kitare. "Dva akorda sta izzivanje, pri treh imaš pa že opravka z džezom."

Skupina, ki je spustila avantgardo v rokenrol
Lou Reed je zaslovel v 60. v vlogi pevca kultne zasedbe The Velvet Underground, katere menedžer je bil sloviti umetnik Andy Warhol. Po razpadu skupine je Reed zgradil uspešno solokariero, v kateri je izdal 20 studijskih albumov in sodeloval s številnimi drugimi uglednimi izvajalci. Njegova žena je bila umetnica performansa in eksperimentalna umetnica Laurie Anderson (lani je v okviru EPK-ja nastopila v Mariboru).

30 tisoč iztočnic za nove skupine
Britanski glasbeni kritik Lester Bangs je nekoč kategorično zapisal, da se "moderna glasba začne z Velveti", Brian Eno pa je leta 1984 v nekem intervjuju na glas razmišljal takole: "Zadnjič sem se pogovarjal z Loujem Reedom in povedal mi je, da so Velvet Underground v prvih petih letih prodali 30 tisoč izvodov svojega prvenca. Mislim, da je vsakdo, ki je kupil katerega od tistih 30 tisoč primerkov, začel svoj lasten bend."

Kot se pionirskim izdelkom rado primeri, se tudi album The Velvet Underground and Nico ob izidu leta 1967 ni kaj prida prodajal, a 45 let pozneje ima kot verjetno prvi art-rock album nesporno mesto v zgodovini glasbe; brez njega morda nikoli ne bi - vsaj v današnji obliki - dobili Davida Bowieja, Roxy Music, Siouxsie and the Banshees, Jesus and Mary Chain in drugih zasedb, za katere so bili Velvet Underground ključen, celo formativen vpliv. Lou Reed je s svojimi sugestivnimi besedili vodil v boemski svet warholovskega New Yorka, kjer so vladale trde droge in spolna svoboda. 45 let pozneje to morda ni več tako šokantno, je pa še vedno hipnotično privlačno.

Pri tehtanju zgodovinskega pomena albuma bi se bilo treba vrniti v leto 1965, čas, ko so v Veliki Britaniji Beatli dekleta spravljali v ekstazo s poppopevčicami tipa Yesterday in Ticket to Ride. Takrat enkrat je v New Yorku Lou Reed, študent književnosti, ki se je posvetil pisanju besedil, spoznal avantgardnega glasbenika Johna Cala in začel z njim pisati pesmi. Ustanovila sta zasedbo The Primitives in jo pozneje preimenovala v The Warlocks.

Zares proti toku pa je vse skupaj začelo pluti šele, ko sta spoznala še Andyja Warhola. Popartist je leta 1966 skupino, ki sta se ji do takrat priključila še kitarist Sterling Morrison in bobnarka Moe Tucker - zdaj so že bili The Velvet Underground -, najel za svojo "hišno skupino", ki naj bi spremljala njegov "multimedijski projekt" Exploding Plastic Inevitable.

Velvet Underground, ki so v Warholu med drugim našli tudi finančnega sponzorja za svoje eksperimentiranje, so tako dobili tudi primerno avantgardno vizualno podlago za svoj zvok. "Andy je na nas predvajal svoje filme," se je pozneje spominjal Reed. "Oblečeni smo bili v črno, da se je film dalo videti na nas. Ampak saj smo tako ali tako nosili črnino."

Popolni mecen
"S tem, da je bil Andy Warhol, nam je omogočil, da smo lahko ostali zvesti sami sebi," je pozneje o producentski vlogi umetnika, ki o ustvarjanju glasbe ni vedel ničesar, razmišljal Reed. "Nekako je v resnici bil producent, saj je služil kot dežnik, ki je odbijal vse napade v obdobju, ko še nismo bili dovolj veliki, da bi napade prenesli ... Ker je bil naveden kot producent, smo lahko preprosto vkorakali v studio in počeli, kar smo hoteli, pa nam ni nihče ugovarjal. Seveda Andy ni vedel ničesar o produkciji, ampak saj mu ni bilo treba. Samo sedel je tam in včasih rekel: "Ooooh, to je fantastično." In tehnik se je seveda strinjal: Da, pa je res fantastično, ali ne?"."

Iz sodelovanja je leta 1967 zrasel danes antologijski "Banana album", za katerega je tri pesmi odpela nemška Warholova muza in pozneje tudi pevka Nico. Warholovo naslovnico z nalepko banane je spremljalo navodilo "Počasi olupi in poglej" (ne pa tudi recimo ime benda ali naslov albuma).

Beatniki, preliti v glasbo
Album je v oči bodel tudi zaradi svojega eksplicitnega tematiziranja "tabutem", kot so mamila, prostitucija, sadomazohizem in spolna odklonskost. Pesem I'm Waiting for the Man opisuje protagonistovo čakanje na "šus", Venus in Furs je skoraj dobeseden povzetek romana iz 19. stoletja, ki se ukvarja s sadomazohizmom, Heroin pa najbrž podrobnejše tematske razlage niti ne potrebuje. Reed, ki je napisal večino besedil, se teh tem ni loteval zato, da bi pritegoval pozornost. Sam je bil silen oboževalec avtorjev, kakršni so bili Raymond Chandler, William S. Burroughs in Allen Ginsberg, in ni mogel razumeti, zakaj se podobnih tematik ne bi dalo prenesti v rokenrol: "To so stvari, o katerih beremo. Zakaj jih torej ne bi poslušali? Za nameček pride še v spremstvu rocka."

Tudi naslednji trije albumi skupine - od predhodnika še bolj grobi White Light/White Heat (1968), folkovsko obarvani, nežni The Velvet Underground (1969) in Loaded (1970) - so bili v svojem času prav tako spregledani. Čeprav je zadnji nastal v obdobju, ko je Reed skupino že zapuščal, sta na njem vseeno klasiki Rock & Roll in Sweet Jane, ki sta le še zacementirali status Velvet Undergrounda kot morda najvplivnejše ameriške skupine vseh časov.

Svet končno opazi Transformer
Po razhodu z "Velveti" je Reed leta 1970 odpotoval v Veliko Britanijo in - v skladu s svojo nepredvidljivo ustvarjalno muzo - posnel soloprvenec, na katerem so ga spremljali člani progresivnega benda Yes. A resnični preboj med zvezde je pomenil šele njegov naslednji album, Transformer iz leta 1972, pod katerega se je kot producent podpisal David Bowie. Singel Walk On the Wild Side, obujanje spominov na Warholovo Tovarno, je kljub aluzijam na oralni seks postal radijska uspešnica, skladbo Satellite of Love pa so pozneje prirejali številni, med drugim tudi U2.

"Moje sranje je vredno več kot tuji diamanti"
V naslednjih letih je presenetil z vsako novo izdajo: Berlin (1973) je bil konceptualna rockovska opera o nesrečnem paru, Sally Can’t Dance (1974) je njegov najbolje prodajani soloalbum, Metal Machine Music (1975) pa je bil eksperimentalni projekt, ki ga je založba RCA promovirala kot "avantgardno klasično glasbo". Za svojo "shizofreno" karierno pot se ni nikoli opravičeval: "Moje sranje je vredno več kot tuji diamanti," je pripomnil v nekem intervjuju. "Če kaj, pa Lou zna najti nove načine, da se poserje na ljudi," je takrat zapisal eden izmed njegovih kritikov, Robert Christgau.

Po ekscesih sedemdesetih
Reedova dvoumna, seksualno obarvana celostna podoba in groteskna zloraba drog sta bila v sedemdesetih legendarni. Ekscesom, ki ga kljub vsemu niso spravili pod rušo, se je v osemdesetih deloma odpovedal. Album The Blue Mask (1982), ki ga ima stroka za najboljšega po Transformerju, je navdihnil njegov zakon s Sylvio Morales; dve leti pozneje je s ploščkom New Sensations zavil v bolj komercialne vode, leta 1989 pa desetletje sklenil z New Yorkom, šopkom politično kritičnih pesmi. Leta 1991 je v sodelovanju s Calom ustvaril glasbeni poklon Warholu, Songs For Drella, še tri leta pozneje pa so se The Velvet Underground znova zbrali in uspešno odigrali niz koncertov po Evropi.

21. stoletje: od newagea do Metallice
Nekdaj hedonistični rocker je v prvem desetletju novega tisočletja postal goreč privrženec taj čija - a če se je umiril njegov življenjski slog, pa zato glasbeno ni zaspal na lovorikah. Leta 2005 je izdal dvojni album The Raven, ki ga je navdihnila poezija Edgarja Allana Poeja, dve leti pozneje pa plošček ambientalne glasbe Hudson River Wind Meditations. Nazadnje se je o njem veliko pisalo leta 2011, ko so kritiki neusmiljeno raztrgali Lulu, eksperimentalni album, ki je nastal v sodelovanju z Metallico.