starosti je umrl eden naših najbolj cenjenih violinistov in dolgoletni glasbeni pedagog na Akademiji za glasbo v Ljubljani Dejan Bravničar.

Rodil se je leta 1937 v Ljubljani, v glasbeni družini, zato ga je glasba spremljala od malih nog. Vpisal se je na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, kjer je violino študiral pri Franu Staniču. Šolanje je nato nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1957 pri prof. Karlu Ruplu. Sledilo je nadaljnje izpopolnjevanje v tujini, kjer je najprej študiral na moskovskem konservatoriju Petra Iljiča Čajkovskega pri slovitem Davidu Ojstrahu. Na Akademiji svete Cecilije v Rimu se je nato pri slavni violinistki Pini Carmirelli seznanil z zahodno glasbeno tradicijo.

Violinistično kariero je začel izključno kot koncertant in kot solist nastopil z vrsto orkestri in uglednimi dirigenti. Zelo dejaven je bil tudi na področju komorne glasbe v Triu Tartini z violončelistom Cirilom Škerjancem in pianistom Acijem Bertoncljem.

Nastopal je na številnih evropskih odrih, v Avstriji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, v Švici, Bolgariji, na Poljskem in Rusiji, sodeloval pa z dirigenti, kot so Kiril Kondrašin, Paul Kletzki, Kurt Sanderling in Jean Martin.

Antologija kot sijajen umetnikov portret
Kako pomemben je bil Bravničarjev prispevek k slovenski glasbi in kako obsežen je njegov repertoar, pokaže pet albumov, ki jih je ob glasbenikovem življenjskem jubileju lani izdala založba ZKP RTV Slovenija. Bravničarjeva antologija razgrinja razkošno glasbeno krajino solističnih, komornih in koncertno-simfoničnih del od Bacha in Mozarta prek najbolj priljubljenih koncertov Mendelssohna, Beethovna, Čajkovskega, Brahmsa in Sibeliusa do Bartoka, Ravela in Stravinskega. Paleta skrbno restavriranih posnetkov, ki jih hrani arhiv Radia Slovenija, sega od leta 1964 do leta 1999. Po besedah Boruta Smrekarja, avtorja strokovnega besedila na ploščah, antologija kot sijajen umetnikov portret obenem služi za boljše razumevanje slovenske glasbene kulture in odslikava tudi tedanji slovenski poustvarjalni čas.

Zelo pomembno je tudi Bravničarjevo pedagoško delo, ki se mu je posvetil sredi šestdesetih let, ko je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Osem let jo je vodil tudi kot dekan, kot profesor pa vzgojil več generacij violinistov, ki se danes predstavljajo v domačih in tujih koncertnih dvoranah. Za svoje glasbeno in pedagoško delo je bil večkrat nagrajen, med drugim z nagrado Prešernovega sklada leta 1963.