Rok Vilčnik ali Rokgre je predvsem vsestranski ustvarjalec: dramatik, režiser, pisatelj, pesnik, pisec glasbenih besedil in scenarist. Za svoje delo je kar dvakrat prejel Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo (2000 in 2008), letos pa se je okitil tudi z Glazerjevo listino, nagrado Mestne občine Maribor za tri drame pod skupnim naslovom Ameriška trilogija. Ta konec tedna bo Vilčnik del svojega repertoarja prenesel tudi na oder ljubljanske Drame, kjer bo v okviru koncertov Drama akustika gostoval s skupino Pliš.

Kje ima v zasedbi Pliš svoje mesto Rok Vilčnik?

Pridno pišem tekste, včasih pa mi dovolijo kaj pripomniti k produkciji. Aja, videokolaž za Metulje sem naredil. Pa pevko odkril. Ime si je tokrat izmislil Marko Gregorič in je slučajno na P, tako kot Patetico in Papir. Razmišljamo o koncertu 3P. To bi bilo zanimivo.

Ste tudi idejni oče skupine Patetico, ustanovili ste družinski ansambel za prosperiranje poezije in glasbe Papir ... Je res taka kriza, da mora pisec ustanoviti glasbeno skupino, da lahko uglasbi svoja besedila?

Kaj pa vem. Patetico je nastal nekako sam po sebi in izvaja coverje, Papir pa je nastal, ker se je nabralo veliko dobrega avtorskega materiala. In še ga je za kakšen bend ali dva. Ampak raje se ne širimo, ker potem samo trpiš. Pri nas je tako težko posneti ploščo – iz finančnega vidika. Ah, stara jamrarija. A takle imamo prav pri Plišu, ni denarja za studio.

Drugače od pisatelja in pesnika, ki prebivata v tebi, so dramatik, scenarist in tekstopisec za glasbene skupine, ki so prav tako del tebe, odvisni od nekoga drugega. Kako se spoprijemate s tem drugim, z režiserjem, z glasbenikom, ki vašemu tekstu doda novo življenje, drugačno življenje?

Izogibam se nasilju, zato vse požrem. Saj je vse tako minljivo.

Ampak imam srečo – večinoma mi uspeva. Končni izdelek. Čeprav se ne maram udeleževati premier, si jih močno želim.

Dramatika, scenaristika in glasbeno tekstopisje so tako posebno polje ustvarjanja, ki je dejansko namenjeno uprizoritvi, uglasbitvi ... Se tovrstnega ustvarjanja lotevate zgolj na povabilo ali morda v vaših predalih leži še na stotine nerealiziranih besedil?

Besedil leži kar veliko, ja. Drugače pa najbolj živim od naročil in muzike, priklenjen za pisalno mizo. Rad pa bi bil svoboden ... Mislim tako, da bi pisal večinoma 'svoje'. A tudi v tem je dokaj veliko sreče – se veliko naučiš in preživiš. Drži te skozi v pogonu, drži te za ...

Ameriška trilogija, za katero ste prejeli Glazerjevo listino, je še vedno v knjižni obliki. Kako daleč ste od odrske?

Prva drama Smeti na luni je že doživela uprizoritev. Drugo pa stoji. Naših teatrov ne zanima domača dramatika. Še najlažje je, če si del karavane – kak dramaturg ali igralec, ki piše, še bolje režiser itd.

Nekoč ste dejali, če parafraziram, da ste se s to trilogijo poslovili od Slovenije. Da tukaj kot dramatik nimate kaj iskati. Kaj to pomeni?

Da potrebujem prevode.

Kljub vsemu vam je t. i. "Americana" precej blizu. Mislim predvsem na ameriški izvor pop kulture, s katero se nenehno spogledujete tako z vstopanjem na področje glasbenega kot tudi z monodramskimi besedili. Tako Kleščar z Aljošo Ternovškom kot Mulc z Bojanom Emeršičem imata močan predznak popkulture. Kako se znajdete v tem svetu?

Kleščar, Dule Vaupotič, je pa res čisto naš. Sirota socialna, ki je dvignila glavo in pove marsikaj, kar si marsikdo ne bi upal. Na prvi pogled primitivna vest malega človeka, toda ni vse primitivno, kar ne razumemo.

Mulc pa je šov in zabava – kakovostna bulvarka, ki pri nas manjka, temelji pa na pronicljivem analiziranju preprostih življenjskih situacij. Všeč mi je, da se ga gre eden najboljših slovenskih igralcev!

Vrniva se k Plišu, ki to nedeljo gostuje v ljubljanski Drami. Napisali ste manifest za Novo popevko. Kaj to pomeni? Kaj je to nova popevka?

To je ideja, da pesniki znova pišejo besedila za popularno glasbo. Da jo skladajo pravi skladatelji – priučeni ali študirani. Izvajajo pa zelo dobri glasbeniki, ki se je ne bi nikoli lotili, če prva dva segmenta ne bi bila tako dobro pokrita.

Zakaj je treba s stare popevke otresti prah? Zakaj se je tam sploh nabral prah? Kdo je kriv za to?

A sem to kdaj rekel? Na dobrih stvareh se nikoli ne nabira prah. Kaka floskula! Na kar nekaj mojih ploščah se je nabral prah, pa so rariteta. Kaj pa vem ... Ta naša legendarna popevka ... Kar nekaj čudovitih klasik je od takrat, toda treba je dodati, da so pa istočasno "zunaj harali" Beatlesi, Stonsi, Jimmy...

Kakšno vlogo ima Pliš v tem svetu Nove popevke in v čem je poseben, drugačen?

Najprej žametni vokal Aleksandre Ilijevski, ker pesmi Marka Gregoriča so tudi pri Papirju tako lepe. Produkcijski šarm Sebastijana Duha, ki še posebej pride do izraza na Metuljih. Prva pesem Nove popevke, ki so jo vrtele tudi komercialne radijske postaje. Na to smo izredno ponosni. Ja, takole imamo – umetniki smo ponosni, če dosežemo to raven. Sicer pa smo v popularni glasbi vsi artisti.