A občutek je tesnoben. Resnica kriči, da s(m)o ostali brez vsega. Ura je malo pred polnočjo. V strogem centru ni pretirane evforije. Tistih prešerno majajočih se skupin že zdavnaj ni. Zakuhani od vina pri Prešercu so šli 'na boljše'. V mestu se nič ne dogaja.

V samem osrčju betonskih stebrov bančne moči, streljaj od mode(nih) izložb, kjer listki s cenami le za tajkunski, tranzicijski, skorumpirani globoki žep utripajo kot na novoletni smreki, se sliši donenje. Z vsakim korakom bližje se donenje spremeni v pridušeno ropotanje. Stopim mimo enega in edinega varnostnika in že slišim basovske linije, navite do nebes. Ko se po stopnicah spustim v podzemlje, me zvočni zid ne ustavi. Nič me ne ustavi. Tukaj sem z razlogom. Ne prihajam voščit, niti primerjat, kako so vina kuhali. A čutim in vem, da bom kmalu zakuhal. V podzemlje Brooklyna sem prejšnjo soboto prišel, da bi videl in slišal: Vuka.

Njegova glasba mi je znana. Subverzivna do obisti in glasna do bolečine. Njegov plesni set smrtonosen in natančen. Kot da bi filigransko (na)nizal nekaj krepkih, v nebo vpijajočih se misli na leto, ki se izteka. Nad mano odmev moči. Za mešalno mizo moč odmeva. Občutek, da nas bo peščico zbranih kmalu zasul plaz gorja. A strah je odveč. Smo v pravih rokah. Mladenič, ki nas vodi, se plazu ne izmika. Svoj zvok neopazno preusmerja. Krivi ga in lomi. Slišimo 'nabildane', s tehnom pogojene strune. Nikjer ne vidim žične ograje. Čutim in vem, da bo kmalu treba na pot. Vzdih in izdih, ki ga ne opaziš. Ko na odru Vuka (Anže Vukasinović) na kratko zamenja Nitz (Tine Vrabič), premora niti ne slišiš. Vuka ne menja kože. To se je naučil od Nitza.
Ko ju vidim skupaj na odru, je spomin še zelo svež. Zeleni Zajec. Sreda. Ura je 13:10. Akademskih sedem je že mimo. Pijem kavo, ko vstopi najstnik. Deluje kot prvouvrščeni z matematične olimpijade. Podoba fino urejenega in omikanega piflarja. Vsaka mama bi ga imela za sina ali zeta. Ko vpraša, ali je Tine že tukaj, se iz notranjosti Zajčje knjižnice zasliši: "Kar začni." Fant se razpakira in na hišni opremi začne vrteti in suvati glasbo. DJ-program ob tej uri? Moj vprašaj ujame prijazna natakarica in mi čez šank navrže: "Anže bo malo povadil. A vas moti, gospod? ". Odkimam. Prijetno presenečen se še bolj zakopljem v usnjeni sedež. V hipu pozabim, da sem tle zaradi sestanka, ki ga je sklicala Kultura in da že dolgo čakam. Pozabim na vse. A glasbe in prostora ne pozabim nikoli.
Video: Mojstrovina/A Masterpiece
Tekst in branje: Katja Perat
Zvok in glasba: Tine Vrabič - Nitz
Video: Črni Vran
Prevod: Nikolai Jeffs