Ne nazadnje je ustoličil režiserja Rolanda Emmericha kot mojstra apokaliptičnih spektaklov, ki je sposoben iz filma v film presenetiti z izvirnim prikazom planetarnega uničenja. S filmom Dan neodvisnosti: Nova grožnja Emmerich za letošnjo poletno zabavo ne vpreže le znova iste formule, ampak kar isto zgodbo, v kateri združi nekaj glavnih likov iz izvirnika z novo generacijo igralcev.

Poenostavljeno rečeno, v nadaljevanju je vsega več: napredovala je tehnologija, ki jo uporablja človeštvo, toda fizično obsežnejša in razvitejša je tudi tehnologija, ki jo uporabljajo nezemeljski sovražniki, ki so tokrat pristali na našem planetu nič manj kot z namenom, da za svoje energetske potrebe posesajo zemljino jedro. Bolj dodelani kot v prvem delu so seveda tudi posebni učinki, a v tej obsedeni potrebi po tem, da se pripoved naseli s presežniki večjega, boljšega in glasnejšega, je na škodo filma manj tistega, kar je izvirniku prineslo nekaj šarma. In sicer je manj njegovega naslanjanja na okorno znanstveno fantastiko 50. let, kombinirano z za svoj čas naprednimi vizualnimi učinki in ravno do prave mere karikiranim patriotizmom, da je ponudil simpatično vožnjo po eskapističnem filmskem toboganu.

Dvajset let pozneje so filmske interpretacije ne glede na žanr praviloma pogojene s perspektivo družbenega angažmaja, in v tem smislu je mogoče o novem Dnevu neodvisnosti razmišljati v dveh smereh. Zanimiva je sicer ne najbolj očitna manihejska ali celo scientološka osnova, da v fabulativnem jedru ne gre za bitko Nas proti Njim, ampak da je Zemlja zgolj trenutno bojišče dveh naprednih civilizacij, ki predstavljata sile teme in sile luči. V tem smislu je zanimivo, da ta druga civilizacija, ki se je v svoji tehnološki naprednosti praktično dematerializirala, predstavlja nekakšne galaktične begunce, kar dela novi Dan neodvisnosti celo za aktualističen, če že ne angažiran ... In če storimo še interpretativni korak naprej, bi morali spoznati, da so zlobni vesoljci zgolj zunanji izraz tiste komponente našega družbenoekonomskega ustroja, ki nima v čezmernem izčrpavanju naravnih virov nobenih pomislekov pred opustošenjem ali celo uničenjem svetov, ki ga v partnerstvu s podpornim vojaškim aparatom pušča za sabo.

Pa naj še kdo reče, da se ideologija ne skriva tudi v najbolj lahkotnih poletnih uspešnicah – če ne v najbolj čisti obliki prav tam.

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)

NAPOVEDNIK FILMA:

ODDAJA GREMO V KINO: