Kaj naredi studio, ko nizkoproračunska komedija nenadoma nepričakovano zasluži 200 milijonov dolarjev? Jasno - v nadaljevanje vržejo bistveno večji kup denarja in držijo pesti, da podvojeni vložek pomeni tudi podvojen dobiček.

Komur je bilo všeč, kako sta režiserja Phil Lord in Christopher Miller (ista dvojica, ki je bila kriva za nepričakovano uspešni Lego film) zastavila "reboot" trapaste policijske nadaljevanke iz osemdesetih, 21 Jump Street, mu bo všeč tudi nadaljevanje. Predvsem zato, ker je 22 Jump Street popolnoma isti film - le da je iz srednješolskega presajen v univerzitetni kontekst. Kar ga dviguje nad plejado podobnih, derivativnih, cinično zastavljenih projektov, je, da se ta tega absolutno zaveda. Lord in Miller sta se menda trudila s svežimi idejami za nadaljevanje, pa nobena ni bila tako duhovita kot izvirnik - zakaj torej ne bi inkorporirala te prežvečenosti, ki se je zaveda tako občinstvo kot ustvarjalci? Očitne reference na prvi del in pomežike gledalcem sta razširila v izhodišče celotnega filma, ki pa k sreči ni samo okvir za nizanje nepovezanih skečev, ampak dejanska zgodba z repom in glavo. (Scenaristi so pazili, da niso prebili t. i. "četrtega zidu" in se obrnili naravnost na občinstvo: vse reference na formulaično naravo nadaljevanj delujejo v kontekstu zgodbe.)

Nadaljujemo torej točno tam, kjer smo ne ravno sposobna policista Schmidta (Jonah Hill) in Jenka (Channing Tatum) pustili predlani: potem ko sta bolj zaradi sreče kot pameti "zašila" verigo srednješolskih preprodajalcev drog, se morata zdaj infiltrirati na univerzitetni kampus, kjer je dekle nedavno umrlo zaradi nove, nevarne sintetične droge WHyPHy, ki se med študenti širi kot požar.

"Samo naredita vse popolnoma enako, kot sta naredila prejšnjič, in vsi bomo srečni," jima resignirano (in seveda ne brez samoreferenčne ironije) naroči predstojnik (metafora za direktorja studia?) (Nick Offerman), ki ju na kampus pošlje s svarilom, da "je v drugo vse slabše". Spet se morata vživeti v svoja alter ega bratov Douga in Brada McQuaida in pod nadzorom koleričnega načelnika Dicksona (Ice Cube) izslediti distributerja droge. S tem ciljem pred očmi se vpišeta na zanju čisto prezahtevna predavanja, hodita na zabave bratovščin in na spontana recitiranja slam poezije - in pri tem na vsakem koraku bodeta v oči kot "tridesetletna osmarčka", kot jima večkrat povedo.

Če se je v prvem delu izkazalo, da je srednja šola za nasilniškega, butastega frajerja, kakršen je bil Jenko, veliko manj prijazen kraj kot še pred desetimi leti (njegovi poskusi šopirjenja pred ekološko zavedno, piflarsko, politično korektno generacijo so kilavo propadli), imamo tokrat opravka z obratno situacijo. Jenka, ki "je prvi iz svoje družine, ki se pretvarja, da je prišel na kolidž", mišičnjaki iz ekipe ameriškega nogometa v hipu vzamejo za svojega; med njimi je tudi alfa samec Zook (Wyatt Russell), ki je najverjetneje prav diler, ki ga iščeta. Odrinjeni Schmidt se medtem zaljubi v študentko umetnosti Mayo (Amber Stevens), za katero se bo kmalu izkazalo, da Schmidt res, res ne bi smel spati z njo.

Film, ki se tako močno zanaša na samoreferenčnost in nekakšno metaironijo do žanra, ki ga skuša prodajati, bi kaj lahko bil nadležen - a sta Tatum in Hill v svoji nerodnosti in butastosti dovolj simpatična in življenjska, da gledalca pridobita na svojo stran.

Če je že Hill na prvi pogled videti kot klasičen komični pribočnik (njegovo oponašanje mehiškega gangsterja je neprecenljivo), pa je presenetljivo odkritje te franšize predvsem to, da je tudi Tatum - čeprav po videzu bolj spada v Hitre & drzne - izvrsten komik. Šale rangirajo od dovolj "intelektualnih", da jih včerajšnje mladoletno občinstvo v Koloseju ni dojelo (npr. "Cate Blanchett" namesto "carte blanche"), pa do klasičnega homoerotičnega repertoarja s šalami o penisih, ki pa vseeno ne potekajo na najbolj primitivni ravni (eden izmed skečev se denimo sklene s čisto duhovito speljanim podukom, da "dandanes pa ljudi res ne moreš več zmerjati s 'pedri', ker to ni kul"). Najslabše izzvenijo skeči, ki aludirajo na homoerotične podtone Schmidtovega in Jenkovega odnosa, ki se jih sama očitno ne zavedata - preprosto zato, ker namigovanje, da je nekdo istospolno usmerjen, samo po sebi pač ni višek komedije.

22 Jump Street premore lepo koreografirane prizore pregona, ravno pravo mero eksplozij in očitno precej višji proračun, kar nam seveda tudi povejo (policijski štab ima po novem akvarij z morskimi psi, Ice Cube pa čevlje za 800 dolarjev, "ki jih ne morete niti videti") - a vse to ne more zamaskirati dejstva, da je film za kakšne pol ure predolg in da se peripetija, ko se dogajanje preseli na "spring break" v Mehiko, začne zdeti preveč repetitivna.

Odjavna špica ponuja kolaž lažnih napovednikov za nadaljevanja (23 Jump Street - Kuharska šola, 24 Jump Street - Semenišče in tako dalje) - kar bi bilo bolj duhovito, če ne bi bilo vsaj deloma resnično: kolikorat lahko še ponovijo isti trik in nas na svojo stran dobijo s pomenljivim pomežikom, ki nam da vedeti, da se zavedajo ironije? Bojim se, da bomo v naslednjih letih ugotovili in bodo naši nasmeški občutno bolj kisli.

Ocena: -4; piše Ana Jurc