Spomnimo se na primer čudovitega nizozemskega Kauwboyja, očarljive francoske zgodbe o Deklici in lisici ali pa švicarskega dokumentarca Otroci z gore Napf, ki nam ponudi vpogled v drugačno, za današnji čas tako nenavadno otroštvo: tako, ki mu ne vladajo televizija in različne mobilne naprave, ampak ga zaznamuje stalni stik z naravo in živalskim svetom.

Pravzaprav so tovrstni filmi – ob dramatiziranih naravoslovnih dokumentarcih o živalskem svetu, kakršna sta Popotovanje cesarskega pingvina in Drobižki, filma, ki sta postala svetovni uspešnici – trenutno najbolj iskani in prepoznavni izvozni artikel evropskih kinematografij, o čemer zgovorno priča dejstvo, da so njihovo mednarodno distribucijo pogosto prevzeli veliki hollywoodski studii.

Slednje velja tudi za avstrijsko-italijansko koprodukcijo Brata v vetru, saj je njeno mednarodno distribucijo prevzel eden izmed velikih hollywoodskih studiev, studio Warner Bros. No, film pa je tudi sicer vsaj na papirju – torej glede na imena članov njegove ustvarjalne ekipe – veliko obetal. V scenaristični ekipi, ki je spisala to zgodbo o nepričakovanem prijateljstvu med dečkom Lukasom in mladim orličem, ki je padel iz gnezda, se je namreč znašel tudi Gerald Salmina, uveljavljeni dokumentarist, čigar največji uspeh je alpinistična saga Mount St. Elias iz leta 2009. Režija filma pa je bila ob Otmarju Penkerju zaupana še Gerardu Olivaresu, ki smo ga spoznali leta 2010 z njegovim filmom Med volkovi. Seveda ne smemo pozabiti še na francoskega zvezdnika Jeana Renoja, ki ima v filmu sicer le manjšo vlogo, a je že samo njegovo ime dovolj velik magnet za najširše občinstvo.

Film Brata v vetru pa je žal razočaral. Čeprav se glede na ekipo, ki ga je ustvarila, to zdi skoraj nemogoče, pa ob ogledu že kmalu postane jasno, da se ustvarjalci očitno niso znali odločiti, kaj bi radi posneli: niso vedeli, ali naj bi bil to klasični igrani film z elementi naravoslovnega dokumentarca ali pa dramatizirani naravoslovni dokumentarec. Namreč, v film nas vpeljejo posnetki in ubrani, neprizadeti glas pripovedovalca, kar je oboje značilno za naravoslovne dokumentarce. Tukaj je v ospredju dogajanje v orlji družini. A namesto da bi ustvarjalci pri tem vztrajali in morda pozneje film domiselno speljali v vode igranega dela, začnejo sami sebe spodnašati, saj z lastnimi posegi rušijo tisto značilno in za žanr naravoslovnega dokumentarca pravzaprav potrebno distanco. In sicer tako z uporabo kamere – subjektivni pogled v kontekstu naravoslovnega dokumentarca deluje že prav smešno – kot tudi na ravni pripovedi, saj je na primer analogija med usodo mladega orliča in Lukasa vse preveč očitno vsiljena.

Tako smo žal namesto novega zanimivega primerka v enem najbolj svojskih in izvirnih žanrov sodobnega evropskega filma, torej igranega filma za otroke in mladino z elementi naravoslovnega dokumentarca, dobili tisti ponesrečeni zmazek, ki mu pogosto pravimo tudi evropuding.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).