Z njim živita žena in hči Ea, dekletce, ki se Bogu upre, ko nekoč zaide v njegovo pisarno in spozna, da se oče nad ljudmi le izživlja. Ea odide v svet, kakor je pred njo nekoč že naredil njen brat Jezus oz. JC, da bi s svojim delovanjem omogočila nastanek "čisto nove zaveze", še prej pa iz očetovega računalnika vsem ljudem pošlje SMS-e z njihovimi smrtnimi datumi in računalnik onesposobi. To je domiselno izhodišče filma, ki nato miniaturno spregovori o osmišljevanju preostalega življenja šestih izbranih Einih apostolov, to pa je tudi vsebina njene Čisto nove zaveze, ki jo piše njen spremljevalec, ostareli klošar, ki ga je prvega srečala.

Čisto nova zaveza je torej osmišljevanje posameznih življenj v zavesti konkretne, lastne, neizbežne, tokrat s točnim datumom določene smrtnosti – ni več Kristusovega svarila iz novozaveznih evangelijev "nihče razen Očeta ne ve ne dneva ne ure", ki je vendarle omogočalo odlašanje s spreobrnenjem: ne, zdaj sta dan in ura razkrita in vsakdo točno ve, koliko življenja mu je še ostalo.

Čisto nova zaveza so evangeliji o ljudeh, ne o Bogu in tudi ne o njegovi hčerki; njihovo sporočilo je, da veliko ljudi živi brez smisla, ker ne skrenejo s tirnic, v katere jih je postavil Bog, ker živijo v svoji vsakdanji rutini, ki pa jih ne osrečuje, in da je za izstop potreben čisto majhen korak: poslušanje sebe – Ea namreč sliši glasbo, ki igra v posamezniku, in ta glasba vse privede do njihove izpolnitve. Glasba je torej nekaj, kar je že v njih, kar pomeni, da jo je tja položil Bog – samouresničitev pa je tako udejanjenje od njega dane svobodne volje. Tako polovica krivde za neosmišljeno bivanje pade na posameznika – ali pa na družbo –, saj glasbe v sebi ljudje brez božanske, Eine pomoči, niso več sposobni slišati.

A Čisto nova zaveza je film, ki se ne ukvarja z družbo, temveč zagovarja osebno svobodo in zavrže vse, kar je onkraj individuuma; v takšnem svetu zato ne more biti nikakršne prave skupnosti in tako je tudi množica v zadnjem prizoru le radikalni kolektivni statist zgodbam šestih apostolov. A to najbrž ni mišljeno ideološko, kvečjemu toliko, kolikor je pač vsak novi svet mogoče graditi le, izhajajoč iz "vizionarskih" posameznikov.

Vseeno je razplet najšibkejša točka filma, to pa zato, ker vse prejšnje, bolj ali manj zelo spretno izvedene nadrealistične elemente omeji na raven skoraj banalne utopije. Glavna odlika filma tako postane njegov največji problem: ves čas je film nihal med resnostjo in komičnostjo, in to je bilo narejeno odlično: zgodbe komičnih značajev so bile izredno resne, ker so prehajale na področje občečloveških vprašanj – na koncu pa od te dvojnosti ne ostane cel noben element, temveč sta oba tako rekoč zreducirana na vizualno ustreznico znanega pripeva iz zabavne glasbe: "Heaven is a place on Earth". Pa vendar, filma kot celote to ne pokvari do te mere, da ne bi bil vreden ogleda, in bistveno sporočilo Čisto nove zaveze vendarle obstane: samouresničitev ne more biti odvisna od izgovarjanja na Boga, ampak le od tega, ali si sposoben prisluhniti glasbi, ki igra v tebi, jo slišati in biti dovolj pogumen, da storiš korak proti njeni uresničitvi.
Miha Zor; iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).