Dokumentarec Citizenfour se odkrito spogleduje z žanrom vohunske srhljivke. Naši protagonisti uporabljajo najrazličnejše slepilne taktike: od tega, da nekaj časa na zaslonu spremljamo samo šifrirana elektronska sporočila, pa do vtipkavanja gesel z rjuho čez glavo in tega, da akterji ključne besede zapisujejo na listek, namesto da bi jih izgovorili na glas, in nato te listke cefrajo na delce. Ko Snowden v svoji anonimni hotelski sobi iz stene izpuli telefon, češ da se da prisluškovati tudi skozi aparat z odloženo slušalko, za trenutek pomisliš, da se Poitrasova dela norca iz njegove preganjavice. Dokler se seveda ne spomniš, da ima mogoče prav. K tesnobnemu vzdušju samo še prispevajo sekvence nočnih pokrajin, lynchevsko osvetljenih predorov in glasbena podlaga, vredna (in tudi v resnici delo) Trenta Reznorja.

V hotelu v Hongkongu je Snowden namreč zbral tri vplivne novinarje - Lauro Poitras ter Glenna Greenwalda in Ewena MacAskilla iz britanskega The Guardiana - ki naj bi postopoma objavljali njegova neverjetna odkritja o vseobsegajoči vohunski mreži, s katero NSA zbira podatke o vseh ameriških državljanih in še milijonih drugih posameznikov onkraj domačih meja. Snowden namerava razkriti svoje ime in obraz kot vir informacij, češ da "se ne bo pustil ustrahovati, tako kot so se drugi," obenem pa medijem noče dati dovolj osebnih informacij, da bi fokus poročanja z vsebine njegovega sporočila prenesli na njega samega. Skromno zatrjuje, da o medijih "nima pojma", ter odločitve o tem, katere informacije je pametno objaviti, v celoti prepušča uredništvu Guardiana.

Prvi premikajoči se posnetki osebe, ki jo večinoma poznamo iz peščice uradnih fotografij in ničkolikokrat predvajanega intervjuja, imajo v sebi določeno mero voajeristične fascinacije. Edward Snowden, ki ga spoznavamo v filmu, je generično oblečen, samo rahlo nervozen slehernik, kakršnega bi na ulici zlahka spregledali: njegov nedolžni videz je v ostrem kontrastu z močjo informacij, ki jih drži v rokah. Njegova umirjenost izhaja iz fatalistične sprijaznjenosti z najbolj črnim scenarijem (dosmrtno zaporno kaznijo). Ni ravno poosebljena karizma, je pa utelešenje idealizma: Poitrasova se ne trudi pokazati briljantnega Uebermenscha, prej novodobnega Robina Hooda, ki ima pred očmi zgolj in samo interes ameriške javnosti. Snowden skuša narodu predočiti, do kakšnih tektonskih premikov je čisto potihoma prišlo v ameriški družbi: oblast kar naenkrat ne odgovarja več tistim, ki so jih izvolili, pač pa jih nadzira in za njimi vohuni. Njegova bolj osebna plat na dan pride samo, kadar omenja svojo punco, ki jo je - menda zaradi njene lastne varnosti - pustil v čisti temi glede svojih načrtov in nenadnega odhoda.

Po koncu enotedenskega snemanja in medijskih razkritij se zarotniška skupinica razprši na različne konce: zdaj že potrjeni "državni sovražnik" Snowden išče zatočišče v - ironično - Rusiji, Greenwald se vrne v Brazilijo, Poitrasova pa gre svoj film montirat v Berlin.

Poitrasova, ki svoj dokumentarec na začetku opiše kot "sklepni del trilogije o Ameriki po 11. septembru" (prva dva filma sta My Country, My Country o vojni v Iraku in The Oath o Guantanamu), svojo temo na zelo lahko prebavljiv način očrta brez uporabe suhoparnih grafov, statistik in izjav analitokov; večino informacij uspe zapakirati v medosebne pogovore, izseke iz poročil in kratke odlomke iz sodne dvorane. Kot da bi se hotela pohvaliti s svojim statusom "insajderke", nam skoraj mimogrede navrže še prizor ali dva zaskrbljenega Juliana Assangea, ki tuhta, kako Snowdna spraviti na varno. (Prav ti trenutki pred oči prikličejo lanski ne ravno posrečeni igrani film Peta veja oblasti Billa Condona, ki je ista vprašanja kot Citizenfour zastavljal na veliko bolj melodramatičen, afektiran način.)

Čeprav se zdi, da se Citizenfour bolj kot z agendo enega ali drugega političnega pola ukvarja z vprašanjem osnovnih človekovih pravic, je eden tistih filmov, ki pridigajo že spreobrnjenim: zelo verjetno je, da ste se z vsemi njegovimi zaključki strinjali že, preden ste - takrat še za spoznanje manj cinični - sploh stopili v kinodvorano. Vseeno pa se velja včasih spomniti, če prosto povzamemo strokovnjaka za računalniško varnost Jacoba Appelbauma, da zahteve po odpovedi lastni zasebnosti ne bi smeli na vsakem koraku krotko sprejemati kot davka na kolektivno "varnost".

A dobrega dokumentarca ne naredita samo eksplozivna zgodba in zanimiv protagonist. Avtorica z zaupanim materialom ravna odgovorno, čeprav linerano in rahlo nenavdahnjeno - podelitev letošnjega dokumentarnega oskarja je tako morala biti bolj načelna gesta Akademije kot poklon sami umetnosti ustvarjanja filmov.

Ocena: 4; piše Ana Jurc