Dekle na vlaku, britanski odgovor na Ni je več in kriminalka, za katero so bile filmske pravice odkupljene že pred izidom romana Paule Hawkins, je v selitvi na veliko platno sivino britanskega predmestja zamenjala za sivino ameriške suburbie. Režiser Tate Taylor (Služkinje) in scenaristka Erin Cressida Wilson sta v imenu sočnosti v zgodbo natrosila dodatne prizore spolnosti in stranski zaplet, ki priročno in še bolj nedvoumno kot knjiga obsodi filmskega antagonista; sicer smo priča isti zgodbi, kot jo poznamo iz najbolje prodajanega romana vseh časov. (Težko pa me bo kdo prepričal, da se film ni skušal vizualno vsaj malo približati atmosferi Fincherjeve ekranizacije romana Ni je več).

Že med uvodno špico tako spoznamo nezanesljivo prvoosebno pripovedovalko, po kateri se knjiga Paule Hawkins loči od milijona epigonskih pisarij: melanholična, zapita ločenka Rachel (Emily Blunt) vsak dan na poti v New York in iz njega hrepeneče opazuje idilično predmestno hišo in srečni par, ki živi v njej. V isti ulici je nekoč živela tudi sama.

Skozi zamegljene plasti Rachelinega spomina v drobcih razkrivamo njeno predzgodbo: bila je poročena s Tomom (Justin Theroux), a ni več. Tom se je hitro drugič poročil, ona se ni. Rastoči razkorak v njunih usodah Rachel mazohistično vsak dan preučuje z vlaka, ki vozi tik ob njeni nekdanji soseski. (Hiše so lepe, a najbrž le malo vredne na nepremičninskem trgu: le kdo bi hotel dnevno sobo, v kateri lahko potniki z vlaka vidijo vse podrobnosti, vključno z intimnimi trenutki? So že vsi prebivalci gluhi od hrušča s tračnic, ki očitno ležijo kakih trideset centimetrov od njihovih teras? S takimi in podobnimi vprašanji človek izgublja čas v (pre)dolgih intervalih med ključnimi preobrati zgodbe.)

Daleč najmočnejši adut filma je Emily Blunt, ki za nehvaležno vlogo - vse prevečkrat mora nemo čustvovati, medtem ko v ozadju poslušamo njeno posneto pripoved - najde na videz neizčrpne zaloge empatije in niansiranosti. Tako prepričljive pijanosti na velikem platnu že dolgo nismo videli: gledalcu se hkrati smili in ga odbija. Rachel je vse bolj nevrotično, hitchcockovsko obsedena s svojo "naslednico", Tomovo drugo ženo Anno (Rebecca Ferguson), in posledično še z eno lepo, mlado blondinko iz iste soseščine. Megan (Haley Bennett), varuška Tomove in Annine dojenčice, ima to priročno navado, da svoja zunajzakonska ljubimkanja, če to sploh so, izvaja na domači terasi, na očeh naše voajeristične protagonistke.

Ker se Rachel, Megan in Anna izmenjujejo v vlogi prvoosebne pripovedovalke, kmalu postane jasno, da so njihova življenja prepletena bolj, kot je videti na prvi pogled. Ko Megan nekega dne izgine brez vsakega sledu, je vprašanje na dlani: bi Rachel, ki se naslednje jutro zbudi podpluta, krvava in brez jasnih spominov na preteklo noč, lahko v svoji pijanski omotici ubila "napačno" tarčo svojega ljubosumja? Bolj se trudi rekonstruirati dogodke okrog dekletovega izginotja, globlje koplje svojo jamo v očeh policistov na čelu preiskave. Odlična Allison Janney je v vlogi detektivke Riley sicer neizkoriščena: scenarij jo reducira na karajočo materinsko prezenco.

Hawkinsova je v svojem romanu briljantno pokazala, v kakšnem primežu negotovosti, nenehnega kesanja in poniž(a)nosti lahko alkoholizem drži svojo žrtev. V segmentih, kjer se scenarij drži Rachel in njenega negotovega tipanja za resnico, je ekranizacija najbolj posrečena. Preskoki v življenji drugih dveh žensk, ki so v romanu lepo dodelani, na filmu peripetiji jemljejo intenzivnost in zagon. Glasovi različnih žensk zgodbo proti koncu vodijo v vse ohlapnejših krogih. Moški protagonisti - igrajo jih Justin Theroux, Luke Evans in Edgar Ramirez - si podajajo štafeto najbolj šovinističnega robavsa in izmenično kandidirajo za glavnega osumljenca.

Roman Dekle na vlaku je solidna kriminalka, še veliko bolj zanimiva pa je kot kompleksen, provokativen razmislek o vlogi ženske. Pisateljica je s pomočjo svojih vse prej kot "popolnih" protagonistk - pijanka, prešuštnica, manipulatorka - spletla feministično parabolo o emancipaciji. Teme materinstva, kariere, ideala ženskosti in razmerja moči med spoloma so v času, v katerem kot družba preizprašujemo nekatere večne "resnice", še kako dragocene. Škoda samo, da ni bilo pravega elana, da bi zgodba o iskanju lastnega glasu v banalni sivini vsakdana zaživela kot polnokrven film, in ne le kot medla adaptacija veliko boljše literarne predloge.

Ocena: 3, piše Ana Jurc