Rekli bi lahko celo, da smo bili pred približno dvema letoma, ko je studio javnosti ponosno in skoraj bahavo sporočil, da je za glavno vlogo angažiral zvezdnico najvišje kategorije, karizmatično Scarlett Johansson, priča dvigu pravega peščenega viharja.

Ta poteza, s katero so pri Dreamworksu želeli zagnati promocijo za enega svojih ambicioznejših projektov, se je namreč takoj izkazala za izrazito kontraproduktivno, saj je namesto vihravega navdušenja sprožila val ogorčenja. Z izborom Johanssonove naj bi Hollywood znova dokazal, da je pod njegovim okriljem multikulturnost in rasna raznolikost le puhla parola, medtem ko dejansko vsevprek izvaja eno samo kontinuirano "beljenje" oziroma prilagajanje vsebine belopolti večini.

Čeprav je Duh v školjki danes že močno razvejana franšiza, ki poleg izvorne mange – avtor te je Masamune Shirow – pozna tako filmske kot televizijske priredbe in prenos v svet računalniških iger, pa je bila glavna junakinja vedno Japonka, majorka Motoko Kusanagi. Zamenjava Japonke Motoko z Američanko Johanssonovo, ki v filmu nastopa le kot Majorka, je še toliko bolj zmotila navdušence nad izvirnikom zato, ker so se pri Dreamworksu pri snovanju svoje različice Duha v školjki – ne glede na to, da se ta v večji meri opira na slavnejšo filmsko animacijo Mamura Oshiija iz leta 1995 kot pa na izvorni Shirow strip – odločili ohraniti vse preostale prvine zgodbe, od umestitve dogajanja v daljnoazijsko urbano pokrajino do tematiziranja vprašanja identitete in tega, kaj je tisto, kar opredeljuje človeškost pri posamezniku.

Za čuda so studiu to veliko bolj zamerili doma kot pa na primer v domovini te kultne mange, na Japonskem. Zato pa je tamkajšnje ustvarjalce, tako kot tudi vsakega malce bolj dovzetnega gledalca pri tej zadnji, ameriški utelesitvi "duha iz školjke" veliko bolj zmotilo značilno hollywoodsko radiranje globine duha dela in poudarjanje spektakelske razsežnosti. Ta se izrazi tako prek fetišizacije in erotizacije Majorkinega telesa, kot tudi prek tega, da v nizanju neskončnih akcijskih prizorov le nastavi idejne premisleke, nato pa nanje ravnodušno pozabi. Tako nam Dreamworksov Duh v školjki – opozoriti velja na nerodnost slovenskega prevoda, saj bi bilo veliko umestneje govoriti o lupini – ponuja predvsem slednjo, votlo lupino, medtem ko o duhu skorajda ni sledu.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

NAPOVEDNIK ZA FILM:

ODDAJA GREMO V KINO: