Mel Gibson v svojem prvem režijskem podvigu po desetih letih ne skopari z blatom, krvjo in črevi na blatnem bojišču Okinawe. Sicer pa je že večkrat dokazal, da gledalca zna sočiti z brutalnostjo telesnega nasilja: njegova vizija vojne je srhljiva in velikopotezna. Šrapnel žvižga, po tleh so nametana razmesarjena in gnijoča trupla, več kot enkrat od blizu vidimo, kako se krogla zarije v svojo meseno tarčo. Bojišče je prekrito z rumenkasto meglico, v kateri se giblje nevidni sovražnik. (Film ne izgublja časa s tem, da bi nasprotno stran humaniziral: Japonci "nikoli ne odnehajo", izvemo, brez skrbi za lastno življenje fanatično dirjajo naravnost v ameriški ogenj. Prikazani so kot neosebna, morilska gmota, osovraženi in barbarski Drugi, ki vojno preprosto mora izgubiti, ker ni na strani pravega Boga. Še ko v predaji mahajo z belimi zastavami, za hrbtom hinavsko skrivajo ročne granate. A več o Gibsonovi propagandi kasneje.)

V tem peklu se je znašel Desmond Doss (Andrew Garfield), ki se sredi vihre druge svetovne vojne sklicuje na svoj "ugovor vesti" - a ne zato, da bi lahko ostal doma. Doss, ki je zavezan adventistični doktrini nenasilja, se je Bogu zavezal, da ne bo nikoli prijel za orožje. Na bojišču se namesto z nasiljem tako režuje z agilnostjo: kot suha južina se plazi po strelskih rovih in na varno vleče svoje ranjene kolege. Ko mu gre resnično za nohte, oči obrača k nebu (a nikoli v dvomu, nikoli z jezo na Boga, ki bi dovolil takšno morijo - za kaj takega Greben rešenih preprosto ni dovolj niansiran film) in prosi za pomoč od zgoraj. "Prosim, Bog, naj rešim še enega." In seveda ga, znova in znova.

V dolgi ekspoziciji Desmonda spoznamo kot dečka, ki z bratom odrašča v pastoralni idili Virginie. Njegov oče (Hugo Weaving), veteran prve svetovne vojne, je zapit, strt možak, ki nima več moči, da bi bil dober mož ali starš. V nekem trapastem pretepu Desmond brata trešči po glavi z opeko in ga skoraj ubije. Medtem, ko čaka na zasluženo kazen, fant strmi v preprosto podobico Kajna, ki dviga roko nad Abela, in pod njo izvezeno božjo zapoved o neubijanju. Doživel je nekakšno razsvetljenje.

Leta kasneje, ko spozna lepo bolniško sestro Dorothy (Teresa Palmer), ki bo sprejela vlogo njegove dostojanstveno trpeče žene, je romantični patos tako karikiran, da skoraj pričakuješ prizor v upočasnjenem gibanju, morda z violinsko glasbeno podlago. Med vojaškim treningom (Vince Vaughn preigrava klišejski motiv sadističnega narednika) se mora Doss nato spopasti s šikaniranjem in nasilništvom med svojimi vrstniki. "Kaj pa boš - me boš udaril s svojo Biblijo?;" se mu posmehujejo rekruti, a naš protagonist, preprosta duša, ki na trenutke spominja na Forresta Gumpa, seveda spet in spet dokazuje tako svojo vero kot tudi neomajnost svojega domoljubja. Scenarij, ki sta ga podpisala Robert Schenkkan in Andrew Knight, nikoli niti ne pomisli, da bi pri tem lahko šlo za dva nespravljivo različni načeli.

A če se je Desmond že v otroštvu zapisal pacifizmu, pa Mel Gibson, ki kot igralec in kot režiser najbolje pride do izraza ravno v akcijskih vlogah, takega pakta ni sprejel. V Grebenu rešenih svoj dar za uprizarjanje krvave vojne morije (Pogumno srce, Apokalipto) združi s svojo fiksacijo na lik mučenega odrešenika (Kristusov pasijon). Film hoče biti oboje, hagiografija in junaška epopeja, evforična "streljačina" in pretresljiva Umetnost z veliko začetnico. Na koncu ne manjkajo niti posnetki resničnih akterjev zgodbe, pred nekaj leti umrlega Dossa in njegovih soborcev, ki se še spominjajo bolničarjevega junaštva. Ne bom lagala, da nisem imela cmoka v grlu: resnična zgodba, ki je film navdahnila, je ganljiva. A kaj, ko film z gledalcem brez sramu manipulira. V konvencionalno formo zgodovinske epopeje stlači za dobro uro mojstrsko koreografiranih, brutalnih prizorov boja, ki niso v službi moraliziranja, kakršno pritiče dramam z oskarjevskimi ambicijami (in teh Mel Gibson ne skriva). Nasilje tukaj nima vloge preizpraševanja človeške narave ali apeliranja na našo humanost (kar je denimo lepo uspelo Davidu Ayerju v Besu) - nasilje je zgolj in samo samo sebi namen, dih jemajoča adrenalinska vožnja za gledalca. Eno najbolj nemilitantnih figur ameriške zgodovine si film sposodi za ekscesno glorifikacijo nasilja, in pri tem tako zelo igra na karto svetništva, da je Dossov poslednji spust z grebena prikazan kot aluzija na vnebovzetje (!). Če je saharinasto sladka prva polovica zgodbe še delovala kot krščanski tv-film s shematiziranimi liki in pretirano dramatično igro, Greben rešenih od nas pričakuje, da se bomo po uri klanja vrnili k spravljivemu, idiličnemu tonu začetka.

Je čas, da oprostimo Melu Gibsonu?, se je v naslovu svojega zapisa pred dnevi čisto resno spraševal kolumnist Washington Timesa. V mislih ima seveda Avstralčeve rasistične in antisemitske izpade izpred desetih let, o katerih Gibson v intervjujih govori kot o "trenutku slabosti", na katerega hudobni svet zdaj noče in noče pozabiti. (Samo, da bo jasno, kdo je tu žrtev ...) Res je, da ima Hollywood lahko zelo kratek spomin (ali pa kar slepo pego), še posebej, če gre za ljubljeno ikono (glej: Johnny Depp) ali nesporno veličino (glej: Woody Allen, Roman Polanski).

Se lahko Mel Gibson z Grebenom rešenih resnično stlači v letošnjo sezono nagrad in odnese kako pomembnejšo nominacijo? Sinočnji dogodki v Ameriki so pokazali, da nas to ne bi smelo presenetiti. Samo ne recite, da Gibson ni jasno pokazal, kdo in kaj je: po desetih letih tišine je posnel film o možaku, ki je kljub vsem (krivičnim!) obtožbam in psovanjem ohranil pokončno držo in vero ter na koncu dokazal svoj prav. Vzporednica, ki naj bi jo tukaj potegnili, je očitna.

Ocena: 2/3, piše Ana Jurc