Spet enkrat bo "todo sobre mi madre" (Vse o moji materi), pa čeprav je Almodóvarjev film zdaj nepovratno "okužen" z elementi noira, ki so se najavili z njegovimi novejšimi filmi.

Španec, ki je menda strasten bralec in se prebije skozi dve knjigi na teden, je navdih našel v treh kratkih zgodbah kanadske nobelovke Alice Munro. Zelo svobodno so prirejene v eno samo pripoved o trpljenju in izgubi, v kateri protagonistki ves čas grozi, da bo potlačena preteklost vase posesala tudi njeno sedanjost.

Julieta (Emma Suárez) je tiha, skrušena ženska. Ko jo spoznamo, je tik pred tem, da se s svojim partnerjem, neškodljivim umetnostnim zgodovinarjem, iz Madrida preseli na Portugalsko. Očitno je, da pred nečim beži. Le nekaj dni pred selitvijo pa naključno srečanje s staro prijateljico njene hčerke, Antíe, Julieto sooči s preteklostjo. Če hoče razumeti, zakaj je Antia z njo že pred leti brez vsakega pojasnila pretrgala vse stike, mora priti do dna tragični smrti svojega moža (in Antijinega očeta), ki je obe neizbrisljivo zaznamovala.

Matere in hčerke, umetniki, bolniki v komi, načeti družinski odnosi in Rosy de Palma ... Julieta premore vse osnovne sestavine tipičnega Almodóvarjevega filma, vključno z melodramo srce parajočih sklepnih verzov (Si tu te vas / en ese mismo instante muero yo ...). Tisti uvodni "Un film de Almodóvar", ki se zapelje čez platno, niti ni potreben. Po 20 filmih je Španec eden od peščice sodobnih režiserjev (vanjo sodita na primer Wes Anderson in Quentin Tarantino), katerih izdelke tudi povprečno razgledan filmofil prepozna že po nekaj prizorih. Kaj nam lahko torej sploh še pove, da ne bo le še ena variacija že videnega - še posebej, ker se stroka nekako strinja, da je svoj vrhunec dosegel pred okroglimi desetimi leti z Vrni se? Od takrat je poglabljal melodramo v Zlomljenih objemih (2009), se spogledoval s kriminalko v Koži, v kateri živim (2011) ter se vrnil k evforični komediji svojih mladih let v Ljubimcih nad oblaki (2012). In zdaj je tu Julieta, sinteza zadnjih desetih let režiserjevega opusa, tematsko in vizualno zaokrožen film, ki obenem odpira svež, drugačen - čeprav še vedno izrazito almodovarski - pogled v prihodnost.

Iz Juliete je režiser črtal vse baročne detajle, s katerimi tako rad zasiči estetsko komponento svojih filmov, ohranil pa svoje stalne stilistične prijeme, na primer izrazito barvno paleto. Direktor fotografije Jean-Claude Larrieu pred nami razgrinja pastelne odtenke garderobe osemdesetih, pa modrino razburkanega morja in tople peščene tone Andaluzije. Zaradi takih poudarkov (in kostumografskih ekscesov) je Julieto kaj lahko zamenjati za tipično melodramo, kakršnih smo od mojstra navajeni - pa čeprav gre v resnici za meditacijo o krivdi in kesanju. Krivda je tista rdeča nit, ki povezuje vse segmente med seboj, in kot zlovešč oblak visi v zraku tudi v najbolj s soncem obsijanih trenutkih na mediteranski obali.

Zgodba se - podobno kot Govori z njo (2002), Almodóvarjeva drama, ki je morda še najbolj primerljiva s Julieto - odvija se z elipsami in skoki v času; najbrž gre tudi montažerju Joséju Salcedi zahvala, da se rdeča nit dogajanja niti za trenutek ne izgubi. Julieto v mladih letih igra Adriana Ugarte; prizor v kadi, v katerem jo zamenja Emma Suárez (Julieta v srednjih letih), je eden najbolj preprostih, a briljantnih prijemov režiserjevega opusa (ki gledalcu prihrani farso "umetnega" staranja igralk s filmsko masko). Kljub odličnemu delu vseh igralk pa največji vtis pusti tista, ki je ni: film se v valovih vrača k liku odsotne Antie, ki jo vidimo le v zrcalu spomina njene matere. (Kljub temu je čudovito spet enkrat videti markantno Rossy de Palma, tokrat v sivi lasulji gospodinje, ki ljubosumno varuje ribiča Xoana, ljubezen mlade Juliete).

Ker zgodba sama po sebi ne premore prave notranje napetosti in se ne stopnjuje proti kakemu velikemu preobratu v sklepnem dejanju, tudi nima čustvenega naboja, kakršnega je Almodóvar sposoben. Zdi se, da je bila taka odločitev zavestna: Julieta namreč ni film o tem, kaj se je ali bo zgodilo, pač pa zgodba o tem, kakšne neizbrisljive posledice pusti izguba na vseh, ki v njej trpijo, o teži krivde in bremenih preteklosti. Mar to pomeni, da se je 66-letni režiser otresel nekaterih stalnih scenarističnih prijemov, da bi poiskal drugačne, nove oporne točke za prihodnost? Pred nami je tako na tematski kot tudi formalni ravni na neki način asketski, minimalističen film (seveda znotraj režiserjeve baročne estetike). Enfant terrible španskega filma se je postaral, gotovo, a upajoči sklepni takti filma nakažejo, da v tem morda ni neke velike tragedije.

Ocena: +4; piše Ana Jurc