Štirje junaki, od katerih je vsak tipični predstavnik enega klasičnega ameriškega stereotipa (piflar, lepotica, čudakinja in športnik) se po naključju znajdejo v nekakšni čudaški videoigri. Foto: IMDb
Štirje junaki, od katerih je vsak tipični predstavnik enega klasičnega ameriškega stereotipa (piflar, lepotica, čudakinja in športnik) se po naključju znajdejo v nekakšni čudaški videoigri. Foto: IMDb
Jumanji: dobrodošli v džungli
Ko je igre konec, se je treba vendarle vedno znova soočiti s samim seboj. Foto: IMDb

V najnovejši celovečerni akcijski pustolovski komediji ameriškega režiserja Jaka Kasdana, sicer bolj uveljavljenega v svetu televizijskih serij, se zgodi prav to. Štirje najstniki, od katerih je vsak tipični predstavnik enega klasičnega ameriškega stereotipa – piflar, lepotica, čudakinja in športnik – se po naključju skupaj znajdejo v nekakšni čudaški video igri, ujeti v telesih svojih izbranih igralnih avatarjev in z njihovimi bistvenimi lastnostmi. To popolnoma zamaje njihovo dotedanjo predstavo o življenju, filmu pa vsekakor doda kar nekaj prepotrebnih plus točk.

Jumanji: Dobrodošli v džungli je pravzaprav nekakšno ohlapno nadaljevanje istoimenskega filma, v katerem je s svojimi nepozabnimi in duhovitimi domislicami blestel predvsem pokojni Robin Williams. Je dokaj običajen družinski pustolovski film, ki na svojem področju ne odkriva prav nobene tople vode, ampak gledalce predvsem zabava ob akcijskih vragolijah in zabavnih dovtipih, ki so sem ter tja celo posrečeno duhoviti. Zato prav ta nenadna ujetost najstniških umov v popolnoma drugačna telesa in njihove značilnosti ter neka čisto nova znanja v film vseeno vnašajo določeno svežino in posegajo, pa čeprav čisto rahlo, tudi na širše družbeno področje. Ko je igre konec, ali če malo parafraziram, ko izklopimo vsa družbena omrežja, se je namreč vseeno in vedno znova treba soočiti s samim seboj.

Po tragični smrti Robina Williamsa se je pojavilo veliko pritiskov, da projekta naj ne izpeljejo do konca, a roko na srce: film Jumanji: Dobrodošli v džungli razen osnovne ideje – da igralci ne igrajo igre, ampak igra pravzaprav igra njih – s prvim delom nima kaj dosti skupnega. Nekaj podivjanih belih nosorogov, ki so avtohtoni prav v Jumanjiju, in zlobnež, ki je precej bolj mlačen in veliko manj zanimiv od tistega pred dobrimi dvajsetimi leti, pa seveda igralci, ki se borijo za preživetje in končno pravico, je bolj kot ne vse, kar je ostalo od izvirnika.

Resnična duhovitost in vsi tisti simpatično nerodni zapleti, zaradi katerih je Jumanji od sredine devetdesetih kljub dokaj nizkim ocenam postal skoraj legendaren, vse to je žal odšlo skupaj z resničnim junakom prvega dela in nihče od te igralske zasedbe, v kateri izstopata predvsem Dwayne Johnson in Jack Black, kljub dobro opravljeni nalogi takemu podvigu preprosto ni bil kos.