Domači in tuji kritiki so soglasno hvalili njegovo minimalistično izčiščeno, a nadvse učinkovito ustvarjanje napetosti, odlične nastope ikoničnih igralcev, kakršna sta Ivo Gregurević in Mirjana Karanović, ter klavstrofobično razpoloženje nočnih ur, v katerih se film dogaja. Utesnjujoča je tudi usoda posameznika v majhnih mestecih oziroma vasicah, v katerih lahko en sam dogodek za vedno zapečati življenje.

Vsemu temu seveda ne gre oporekati. Koščeva kritika malomeščanskosti slavonskih mestec je utemeljena in odlično osnovana. Slavonska mesteca so seveda zgolj priložnostni nosilci te oznake. Podobne značilnosti bi lahko pripisali najrazličnejšim krajem, neodvisno od zgodovinskih in geografskih širin. Ne nazadnje je svoj najuspešnejši film zadnjih let, Lov, podobno tematiziral danski režiser Thomas Vinterberg.

Kljub temu je Kosec vsaj v prvem delu problematičen glede obravnave spolnega nasilja. Ivo, naslovni Kosec, je bil pred dvajsetimi leti zaprt zaradi posilstva. Zdaj se obsojajočim sokrajanom tako zelo izogiba, da še na svojem polju dela le v nočnih urah. Ko tujki v mestu, Mirjani, odpove avto, se ta po pomoč obrne k njemu. Pustimo ob strani podrobnost, da kot voznica sama ni sposobna ugotoviti, da je avtu le zmanjkalo goriva, in mora za tako diagnozo počakati na najbližjega moškega. Ivan jo odpelje do najbližje bencinske postaje, tam pa uslužbenec Mirjano opozori na njegovo preteklost. Mirjana se odloči, da bo izobčencu vseeno dala možnost. Plemenit namen postaja vse manj razumljiv, ko opazimo, da v njegovi bližini od strahu ves čas trepeta, stiska torbico k sebi, čuti slabost in polije čaj.

Zanimivo je, da Mirjano Karanović predvsem v zadnjih letih pogosto postavljajo v vloge, tako ali drugače povezane s posilstvi. Med njimi so na primer Tri okna in obešanje, Grbavica in Vedno pripravljene ženske. In če je posiljevanje žensk nekakšen tour de force filmov iz držav nekdanje Jugoslavije, je Kosec svojevrstna sinteza obojega. Kosec pod taktirko moškega režiserja strah pred posilstvom, kateremu so skoraj izključno podvržene ženske, namreč izkoristi za osrednji zaplet prvega dela filma. Tu je osrednje vprašanje dramatične napetosti povsem preprosto: ali jo bo posilil ali ne? Ves čas je jasno, kaj lahko le eden od njiju stori drugemu; kot da bi namesto giljotine nad Mirjano v zraku ves čas visel grozeč metaforični falus. Ženska je ves čas nemočna in na smrt prestrašena. Kot v grozljivkah je njen položaj žrtve še poudarjen z žanrskimi režijskimi konvencijami, na primer s kadriranjem izza njenega hrbta.

Ko se novica o ženski, ki se je ponoči odpeljala z Ivom, razširi po mestecu, se v dogajanje poleg črpalkarja v nekaj urah vplete policija, nato pa še drugi krajani. Nad tako vestnim odzivom sosedov kot tudi odgovornih organov bi bili v resnici centri za pomoč žrtvam nasilja več kot prijetno presenečeni. Jurić v sklepnem delu filma jasno in lucidno pokaže, da ne gre za nobeno spoštovanje pravic žensk, temveč zgolj za iskanje grešnega kozla. Zares škoda torej, da film svoje sicer močno sporočilo o kultu žrtve in kaznovanja začne s tako poceni pripovednim prijemom! Potem ko vso prvo tretjino z eksploativno rabo najrazličnejših režijskih in scenarističnih orodij napeljuje na misel, da je enkrat zločinec vedno zločinec, Kosec namreč vzvišeno kara natanko to idejo.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).