Če sta vas v zadnjega pol leta mogoče zgrešili grozljivki Sinister in The Possession, ki sta se našim kinematografom ognili, pa ste morda videli vsaj Žensko v črnem, v kateri je zblaznelega duha žalujoče matere preganjal Daniel Radcliffe, ali se prenažrli neskončne serije delov Paranormalnega. No, Mama, ki se sicer - obetavno - predstavi kot morda prva grozljivka s koreninami v finančnem zlomu leta 2008, se kmalu izkaže za nekakšno zmes vsega zgoraj naštetega, generičen primerek svojega žanra, ki se v ključnem trenutku odloči, da ne bo šla na krvav, vse-ali-nič spopad, ampak nas raje skuša ganiti z tragično zgodbo o mrtvem dojenčku, ki naj bi naslovnemu liku dodala globino, v resnici pa ga samo oropa zloveščosti.

Guillermo del Toro, ki v zadnjih letih kot producent rad prilepi svoje ime na grozljivke manj znanih režiserjev, včasih s svojim "blagoslovom" opozori na kak biser, ki bi sicer ostal neopažen (spomnimo se na Julijine oči Guillema Moralesa in Sirotišnico Juana Antonia Bayone), drugič pa se je očitno pripravljen podpisati pod vse, kar ima v scenariju vešče in razpadajoče hiše. Mama mu je v oči padla kot srhljiv triminutni filmček argentinske naveze brata in sestre, Andyja in Barbare Muschietti (ogledate si ga lahko tukaj) - a kaj, ko čisto solidna ideja (za kratek, učinkovit tableau) nato ni preživela selitve na veliko platno; Muschiettijeva in Neil Cross so scenarij natrpali s čisto vsakim klišejem o obsedenih hišah in duhovih, kar smo jih v filmih kdaj videli, od iz norišnic pobeglih pacientov pa do glasbe godal, ki te prijazno opozori, da bo zdaj zdaj nekaj skočilo izza vogala. Na trenutke se zdi, da se Andres Muschietti veličini svojega mentorja in njegovega Panovega labirinta poklanja s preprostim epigonstvom: nihče me ne bo prepričal, da določenih prizorov ni postavljal z del Torovimi mračnimi mojstrovinami pred očmi.

Muschiettijev režijski prvenec se, kot že rečeno, začne obetavno: na vijugasti zasneženi cesti, ki bi prav lahko vodila v Overlook Hotel, in z grozečim podtonom, kakršnega si vsaka dobra grozljivka lahko le želi. Bančniku Jeffreju (Nikolaj Coster-Waldau) se je po zlomu borze očitno zmešalo; umoril je družabnika in ženo, svoji mali hčerki Victorio (Megan Charpentier) in Lily (Isabelle Nélisse) pa strpal v avto in ju s ceste zapeljal v prepad. Vsi trije nesrečo preživijo in se zatečejo v, kako priročno, razpadajočo kolibo v gozdu. Še preden nesrečnemu očetu uspe dokončati svojo morilsko misijo, mu vrat zlomi skrivnostni demon, ki se je skrival v koči in ki se je očitno določil za varuha nemočnih deklic (pravzaprav kar simpatična poteza za osrednjega antagonista filma).

Pet let pozneje iskalne akcije Jeffreyjevega brata dvojčka Lucasa (zopet Coster-Waldau) obrodi sadove: podhranjeni in umazani Victorio in Lily, ki sta medtem nazadovali v primarno, živalsko stanje in se po temi kot majhni rakovici premikata po vseh štirih, končno najdejo in začnejo ponovno vključevati v družbo. Duh, ki ga dekletci poznata kot "mamo" in ki je ves ta čas bdel nad njima, se svojima varovankama ni pripravljen kar tako odpovedati: ko Victorio in Lily dodelijo v varstvo Lucasu in njegovi punci Annabel (Jessica Chastain), se Mama sklene vseliti v njihove stene. In pod preproge. In v omare. (Pravzaprav se njenega pojavljanja za hrbtom človek zelo hitro naveliča.) Ker kmalu postane jasno, da v tokrat končnem obračunu moški nimajo kaj iskati, Lucasa po hitrem postopku v komi pošljemo v bolnišnico, hiša pa postane poligon za spopad med samooklicanim in neprostovoljno v to vlogo potisnjenim materinskim likom.

Ena najbolj zaposlenih igralk ta hip, Jessica Chastain, ki je tukaj sicer pokopana pod neprepričljivo lasuljo Joan Jett in tetovaže, ki naj bi jo v hipu identificirale za "hardcore" rokerico, se kot Annabel dostojno odreže. Če ne drugega, vsaj ni ena tistih klasičnih avšastih blondink iz grozljivk, ob katerih človeka prime, da bi v platno tulil: 'Pa zakaj rineš sama v temi na podstrešje, koza?!' Njena Annabel ni preplašena, se pa zaveda, kje so njene meje: ko ji deklici zabičata, naj ne odpira omare v shrambo, jo brez dodatnih podvprašanj zaloputne.

Precej manj spodbuden je sklepni antifeministični ton: če je bila Annabel na začetku nesenitimentalna upornica brez kakršnih koli materinskih vzgibov, se po eni uri "igranja družine" prelevi v hlipajočo, napol histerično mamo levinjo, ki je za svoja otroka pripravljena tvegati življenje. Morala zgodbe? Nikoli ni prepozno, da bi vendarle zaslišale tiktakanje svojih bioloških ur, dekleta.

Še tako spolirani posebni učinki pa tako ali tako ne morejo prekriti scenarističnih lukenj, ki so najbolj očitni pri liku Mame: zakaj preprosto ne ubije vsakogar, ki pride med njo in dekleti, ampak raje v obliki temnega madeža mezi skozi stene in se svoji glavni "tekmici", Annabel, prikazuje v sanjah? Njena tragična zgodba nam je prav nesramno poenostavljeno servirana na pladnju: priročno likvidirani psihiater za seboj pusti sistematično urejen dosje na računalniku in celo goro arhivskih člankov.

Glavna težava filma pa je seveda v tem, da nam po začetnem odtegovanju kmalu pokaže preveč. Če je Mama, ko jo prvič uzremo - kot nejasen, temen madež s štrenastimi lasmi, ki huškne iz stene in svoji žrtvi zlomi vrat - neverjetno srhljiva prikazen, je po uri in pol ponavljanja istega "trika" še najbolj podobna nadležni punci, ki zalezuje svojega bivšega. Ko enkrat dokončno uzremo njen bledi, izsušeni obraz, je film svoj adut seveda že porabil: Mama je nehala biti strašna in končni obračun z njo je vsaj toliko predvidljiv, kot je predolg in razvlečen.

Ocena: -3; piše Ana Jurc