Alexander Payne, neuradni kralj novega ameriškega filma ceste (Gospod Schmidt, Stranpota) je tokrat pot pod noge vzel z Nebrasko, presenetljivo nesentimentalno dramo o priletnem očetu (Bruce Dern), njegovem sinu v srednjih letih (Will Forte) in njuni morda zadnji priložnosti, da se med njima splete malo pristnejši odnos. Payne se z grenko-sladkim patosom tudi tokrat loti svoje stalne tematike melanholije, krize srednjih let in razočaranja nad tem, v kaj se je življenje izcimilo, ki pa jo zašpili s spoznanjem, da vse vase zaverovane skrbi zbledijo v primerjavi z najpomembnejšim: vezmi, ki nam jih je uspelo splesti z bližnjimi.

Payne je svojo najintimnejšo, najnežnejšo komedijo doslej zapakiral v asketsko črno-belo tehniko, ki turobno pokrajino ravnin, vasic in zarjavele kmetovalske opreme srednjega zahoda oropa vsake sentimentalne pravljičnosti (in da širokemu ameriškemu prostranstvu čisto drugačen predznak kot, denimo, Lyncheva Resnična zgodba.)

Woody (Bruce Dern) je vse prej kot prijazen siv upokojenec iz Montane: godrnjav, zapit starec, ki zaradi demence polovico časa zmedeno strmi v prazno, ni tiste vrste dedek, ki bi lahko v reklamah prodajal karamele. Ko nekega dne po pošti dobi enega tistih letakov, ki naznanjajo, da si zadel milijon dolarjev, si vpiči v glavo, da mora v Nebrasko osebno prevzet svojo nagrado. Če ne bo šlo drugače, peš. (Kaj bi z vsem tem denarjem naredil, razen, da bi si kupil nov poltovornjak, niti ne ve, a iz njegove odločnosti veje obup človeka, ki se približuje koncu svojega življenja in se zaveda, da za seboj ne bo pustil ravno veliko.)

Potem ko ga sin David (Will Forte) trikrat najde trmasto pešačiti ob cesti, ki vodi iz Billingsa, se kljub materinemu (June Squibb) rentačenju odloči, da bo očetu naredil še to, morda zadnjo uslugo, in ga odpeljal v Lincoln.

Žalostno prazne obljube, ki vlečejo Woodyja v Nebrasko, Davidu namreč odprejo tudi okno, skozi katero uzre delček preteklosti človeka, ki ni o sebi nikoli govoril: v očetovem rodnem Hawthornu, kjer se ustavita pri sorodnikih, se počasi začenja sestavljati slika o Woodyjevih žalostnih izkušnjah v korejski vojni, prvi ljubezni in začetku njegovih težav s pijačo.

A kjer se srečajo družina in obeti lahkega zaslužka - Woody seveda že v prvi pivnici razglasi, da je milijonar - kmalu pride do neizogibnega: daljni bratranci se "spomnijo", da so Woodyju pred leti posodili denar, nečaki "izračunajo", da jim del pogače tako rekoč po zakonu pripada, in tudi Woodyjev nekdanji poslovni partner, zahrbtna podgana Ed Pegram (Stacy Keach), pristavi svoj piskrček.

Da je bil Bruce Dern za to vlogo več kot upravičeno nominiran za oskarja, dokazuje že to, kako gladko preklaplja med likom nasršenega, nevšečnega starca in naivneža mehkega srca, kakršen je Woody okrog ljudi, ki ga poskušajo opetnajstiti. Prav tako izjemna sta Will Forte v vlogi sina, ki mora na novo zastaviti vse, kar je doslej vedel o svojem vse prej kot popolnem očetu (in posledično o sebi), in June Squibb kot zadirčna Kate, ki je sita prenašanja svojega zapitega moža, a se je pripravljena za svojo družino boriti do konca.

Seveda bi se dalo scenariju Boba Nelsona očitati, da si privošči kako šalo preveč na račun stereotipnega, karikiranega lika tečne ženske, a duhovitost filma je, z nekaj izjemami, trpke in zadržane narave. Očitki nekaterih (ameriških) kritikov, da Payne svoje portretirance obravnava nekoliko pokroviteljsko, se prav tako ne zdijo utemeljeni. Nebraska je film, ki si za svojo zgodbo vzame čas, nekje spotoma zapelje iz predvidljivih tirnic in se zaleze človeku naravnost v srce.

Ocena: -5; piše Ana Jurc