M. Night Shyamalan je tisti režiser, ki se ga (pre)pogosto navaja kot šolski primer zapravljenega potenciala: potem, ko je na pragu tisočletja postregel z dvema zaporednima mojstrovinama, Šesti čut in Nezlomljiv, ki sta postavila normo, kako se v filmu vpelje šokanten preobrat v sklepnem dejanju, je v zadnjem desetletju snemal eno polomijo za drugo (Zadnji gospodar vetra (2010) in Čas po Zemlji (2013) sta za visokoproračunska studijska filma spektakularno spodletela).

Obisk, Shyamalanova gesta upora proti velikim studiem in njihovim stomilijonskim projektom (v film je menda vložil tudi pet milijonov dolarjev iz lastnega žepa), pade nekam vmes: gotovo ni fiasko, ni pa tudi brezčasna mojstrovina, ki bi jo kdo vpisal med najboljše grozljivke zadnjega desetletja. Pomenljivo je, da se je kot producent ekipi pridružil Jason Blum, ki ima redno prste pri izdelkih "nove šole grozljivke" (Paranormalno, Očiščenje, Priklicano zlo, Zakleti ...)

Največji adut Obiska - poleg tega, da se film ne jemlje preresno - je to, da je tisti tipično "shyamalanovski" preobrat tokrat presenetljivo prizemljen in preprost, a učinkovit: mirno lahko priznam, da ga nisem predvidela, čeprav je logičen in - v retrospektivi - nakazan v zgodnejših segmentih zgodbe.

Če ne bi radi vedeli res ničesar o zapletu filma, pred obiskom kina ne berite naprej.

Rebecca (Olivia De Jonge) in Tyler Jamison (Ed Oxenbould) sta - po novem - otroka matere samohranilke; njun oče si je omislil mlajšo, pobral šila in kopita ter se odselil na drug konec države. Njuna mama Paula (Kathryn Hahn) se je pred petnajstimi leti vanj tako brezglavo zaljubila, izvemo, da se je bila pripravljena odreči staršem, ki so zvezi nasprotovali, in oditi od doma. Od takrat ni z njima spregovorila niti besede - dokler ji nista pisala, da bi rada spoznala svoja vnuka. Paula, ki sama še ni pripravljena na spravo, otroka posadi na vlak in ju za en teden pošlje na deželo, medtem ko bo ona z novim fantom uživala na križarjenju po Karibih.

Lika mladoletnih protagonistov sta tako karikirano neživljenjska, da se je treba vprašati, ali Shyamalan nemara ni skušal posneti "metakomentarja" na žanr grozljivke. Becca in Tyler sta kartonasta tipa "pretenciozne filmarke" (trinajstletnica nenehno govoriči o mizansceni in o tem, da je njena mama klasičen narativni lik) in "nadobudnega freestyle reperja", tako nadležno zrela za svoja leta, da jima človek že kakih pet minut po začetku privošči kar se da nasilno smrt. Pa to ne pomeni, da sta mlada igralca v svojih vlogah slaba - s kartami, ki jih je tokrat podelil Shyamalan, česa drugega niti nista mogla narediti. (Film je v celoti zastavljen kot skupek "najdenih posnetkov" z Beccine kamere - verjamemo naj torej, da ga je posnela pretenciozna najstnica z dokumentarističnimi ambicijami ... K sreči Shyamalan ni dosleden, ko gre za estetiko "found footage" žanra ter nam prizanese s tresočo kamero in zrnasto sliko nočne kamere.)

Becca in Tyler sta sprva navdušena nad svojima krhkima, a prijetnima sorodnikoma: "dedi" (Peter McRobbie) in "babi" (Deanna Dunagan) se zanimata za Tylerjevo repanje, sodelujeta pri Rebeccinem videoprojektu - in še odlične piškote pečeta. To, da je treba biti v postelji vsak dan ob pol desetih, mulca pač pripišeta starosti svojih gostiteljev, in tudi v navodilo, naj "zaradi plesni" ne hodita v klet, se jima zdi razumno.

Obisk na inteligenten način eksploatira tesnobo in nelagodje, ki smo ju že vsi kdaj občutili v prisotnosti starejšega sorodnika, s katerim se nimamo kaj pogovarjati. "Ne, res, starih ljudi se bojimo brez razloga," miri Becca svojega brata. Doris in John sta bolj kot grozeči prezenci ekscentrični, rahlo žalostni pojavi: dedek, ki se vsako popoldne pražnje obleče za ples v maskah, katerega seveda ni, nastopa kvečjemu v lastni, intimni grozljivki Alzheimerjeve bolezni, si predstavljamo.

Ampak ko enkrat pade noč, se simpatična odbitost obeh starčkov prelevi v nekaj temačnejšega: babi se v temi okrog plazi po vseh štirih kot poblaznel trol in buha, večkrat kot ne popolnoma gola. Na dan pridejo vsi klišeji o norih starih veščah in ceneni (a vedno učinkoviti) "bu!", ki pa je ves čas prepleten z elementi metažanrskega, samoreferenčnega humorja. (Več kot enkrat moramo denimo gledati, kako babica - v nekakšni groteskni uprizoritvi pravljice o Janku in Metki - Becco prosi, naj cela, ampak res cela zleze v starinsko pečico, ker jo bo lahko samo tako očistila ...) Shyamalan že tako ali tako ni avtor, ki bi se naslajal nad eksplicitnim nasiljem in gravžem, a vseeno se na trenutke zdi, da se napetost med eno in drugo nočjo stopnjuje premalo, da bi nas film popolnoma priklenil nase.

Med eno in drugo nočno "epizodo" avtor načenja teme starih družinskih zamer, obžalovanja in starih travm, ki naj bi pustile globok čustven vtis, a predvsem po nepotrebnem zavirajo peripetijo (na primer Tylerjeva zgodba o bejzbolski tekmi, zaradi katere naj bi po njegovem oče zapustil družino). Film tako skuša hkrati odkljukati predalčke grozljivke, morbidne komedije in družinske drame, a bi bilo morda bolje, če bi se posvetil predvsem prvi postavki.

Ocena: 3/4; piše Ana Jurc