Edino resnično (in škodoželjno) zadovoljstvo, ki ga imaš ob ogledu Petra Pana, je to, da je bil film z odprtim koncem očitno posnet kot prvi del daljše serije, kar pa je bil - vsaj po prvih meritvah gledanosti - absolutno preveč ambiciozno zastavljen cilj. Režiserja Joeja Wrighta se spominjamo po odlični Pokori (2007) in novi adaptaciji Ane Karenine (2012), ki je bila sicer zelo gledališka in konceptualna, a ne brez svojega šarma in osebne vizije. Pan bi bil, po drugi plati, težko manj oseben film, čeprav je ohranil barvitost, kompleksne scenografije in dinamičnost predhodnikov.

Kot pove že v slovenskem prevodu po nepotrebnem raztegnjeni naslov, je Pan: Potovanje v deželo Nije predzgodba Barriejeve klasike Peter Pan. Reference na vsem znano zgodbo so v tej novi izmišljiji odrinjene v vlogo obstranskih, "insajderskih" šal, na primer: Kljuka se boji krokodilov, haha.

Našega malega protagonista mama (Amanda Seyfried) takoj po rojstvu odloži pred vrati londonske sirotišnice. Prva etapa Petrovega (Levi Miller) otroštva je videti kot TV-ekranizacija kakega Dickensovega romana (a med drugo svetovno vojno): deček odrašča ob redki kaši, med bombnimi napadi nemških letal in pod ostrim očesom krvoločnih nun, ki otrokom (iz čiste zlobe?) na vsakem koraku dopovedujejo, kako ničvredni in odveč so. Včasih sirote ponoči tudi preprosto izginejo, in ker je jasno, da jih niso prišli iskat starši, Peter začne prisluškovati zvokom v temi.

Izkaže se, nune sirote prodajajo futurističnim letečim gusarjem, ki jih izvažajo v svojo postapokaliptično pravljično deželo (kulisa mesta se zdi nekam znana, kot da so si izposodili Citadelo iz Pobesnelega Maxa), kjer jih čaka prisilno delo v rudniku. Izkopavanja vilinskega prahu nadzira strašni gusar Črnobradec (Hugh Jackman), ki ga mora snifati, če so noče spremeniti v prastaro posušeno slivo (Mar ni veljalo, da se v deželi Nije nihče ne stara? Ali pa to velja samo za otroke? S takimi detajli se film ne ukvarja.)

Eden izmed redkih svetlih trenutkov cele kolobocije je prvi nastop Črnobradca, ko se za trenutek zdi, da bo film dokončno zajadral v vode muzikala (kar mu morda niti ne bi škodilo): karizmatični Jackman skandira, bizarno, Nirvanin Smells Like Teen Spirit, ki najbrž ni ravno antologijska himna za ciljno občinstvo Wrightovega filma. A čar se razblini že v naslednjem trenutku, ko spoznamo Kapitana Kljuko (Garrett Hedlund), ki je tukaj še pozitivec z obema pravima rokama in prav tako suženj v Črnobradčevem rudniku. Hedlund je očitno pod vtisom, da je treba Kljuko igrati kot Johnnyja Deppa v Piratih s Karibov, in svojo impersonacijo pospremi še z butasto narejenim, globokim glasom. Težko si je predstavljati, kakšna "metoda" je tičala za tako upodobitvijo.

Po drznem pobegu iz rudnika Kljuka in Peter, zaveznika po sili razmer, prestopita v tabor upornikov proti gusarjevi diktaturi in varuhov ogroženih vil. Še predtem nam scenarist Jason Fuchs naplete celo štorijo o Petru kot Izbrancu in njegovih pogumnih starših bojevnikih, kar postavlja na laž ganljivo jedro izvirne zgodbe: Peter je bil sirota, ki je naredil križ čez odraslost, tako kot so se starši odpovedali njemu.

Kar nekaj žolčnih opazk je bilo na družabnih medijih napisano, ko se je izvedelo, da je Joe Wright na čelo domorodcev dežele Nije, v vlogo bojevnice Tiger Lily, postavil belo igralko (Rooney Mara). Ampak v resnici je pravzaprav vseeno, kajti ti domorodci so videti kot cirkuški akrobati, ovešeni s pisanimi tribalnimi atributi, nabranimi z vseh mogočih kultur, od afriških do maorskih;v resnici ne počnejo drugega, kot čakajo, da jih bo iz škripcev rešil mali čudežni deček. Ta se medtem obnaša kot, no, otrok, ki ga zanima samo, kako bi našel svojo mamo, med Kljuko in Tiger Lily pa se splete nekakšna neizrečena, implicirana romanca, o kateri nima smisla izgubljati besed.

Preden bodo Peter, Kljuka in Tiger Lily pleme lahko rešili, ga Črnobradec pomori vsaj pol (za otroški film je v Panu neverjetno veliko smrti), končno soočenje pa se spremeni v orgijo cenenih posebnih učinkov. Nasploh film ne skopari s kičasto računalniško animacijo: hej, namesto ene dobimo kar tri morske deklice, in vse so Cara Delevigne (medtem ko vile niso nič drugega kot migotajoče pikice svetlobe).

Akcijske sekvence so velikopotezne, ambiciozne - in prazne, utrujajoča vsota v poprodukciji dodanih čarovnij, ki ne premore niti najosnovnejše slogovne enotnosti. V film jim je uspelo stlačiti vse od nacističnih bombnikov do slamnatih plemenskih krilc in elementov steampunka, na koncu pa sproducirati generičen spektakel z banalnim sporočilom, da "je treba samo verjeti vase" (tudi, če hočeš leteti?).

Ocena: +2; piše Ana Jurc