Zasnova zgodbe in zgodba sama sta preprosti, nepretenciozni: fant in dekle, ki se po naključju znajdeta na isti barki – dobesedno – in, kot vse kaže, odplujeta v mladostni raj zaljubljenosti, ljubezni in morda še česa. Njuna pot pa ni brez ovir, sence preteklosti v določenem trenutku priplavajo na površje, vendar jih protagonista Žak in Lučka oziroma odlična Klemen Janežič in Ajda Smrekar premagata.

Povzetek zgodbe, priznam, zveni obrabljeno in vse preveč predvidljivo, vendar je njena izvedba presenetljivo izvirna – celo zgodba sama je zastavljena ironično: pred nami ni klasična romantična komedija, ampak njena duhovita parafraza, čutiti je rahlo posmehljiv odmik od fabule kot take. Z ne prav veliko intuicije je namreč že od vsega začetka jasno, kako se bo zgodba vsaj približno iztekla, toda zgodi se, da nas šablonski okvir te "romantične komedije" prav zaradi omenjenega odmika preusmeri k bistvenemu - k mikroravni samega življenja, drobnim domislicam, gestam in dialogom, ki so nepredvidljivi in velikokrat komični, včasih celo absurdistično komični.

Ustvarjalci z Blažem Završnikom na čelu so prav tej plati filma posvetili največ pozornosti in domišljije. Film poleg tega računa z vedrino gledalca, z njegovo odprtostjo in smislom za smešno plat življenja ne glede na vse, in kot je pokazala nagrada občinstva na nedavno končanem festivalu slovenskega filma v Portorožu, mu to odlično uspeva.

Na festivalu je bilo veliko besed namenjenih samemu podvigu snemanja, to je skromni štiričlanski ekipi, režiserju, snemalcu in igralcema, ki je posnela večino filma – resnično velik in še veliko težji podvig pa je po mojem mnenju preobraziti žanrsko zasnovo filma do te mere, da na novo zaživi. To Blažu Završniku in ekipi seveda ni tuje, naj spomnim na njegovo miniaturo v približno enaki igralski zasedbi Nad mestom se dani, prav tako nagrajeno in uspešno parafrazo muzikala.

Pot v raj torej vidim kot pogumen premik naprej v slovenski kinematografiji – film ni mladosten poskus posnemanja tujih vzorcev, tujih romantičnih komedij s podobno zgodbo, kar se mladim filmarjem rado zgodi, ampak suverena, nova in predvsem izvirno zabavna interpretacija tega žanra. Res nenavadno torej, da je uradna portoroška žirija film s tega vidika, to je režijskega in še posebej scenarističnega, povsem prezrla.

Matej Juh, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)