Čeprav nekateri teoretiki zanikajo tako strogo delitev na odrasle in odraščajoče porabnike, vsaj na področju umetnosti, vendarle velja, da otroci razmišljajo drugače – za ta drugačni pogled pa zagotovo velja vsaj ena lastnost, in sicer verodostojnost. Kako doseči, da bo otrok brezpogojno verjel tisto, kar gleda, še posebno v okviru naše kulture gledanja filmov, ki sloni na razmejitvi med dvorano in platnom?

Najzanesljivejša pot do tega je, da je razlika med resničnim in izmišljenim čim manjša, in to je prav v filmu Ptice selivke mojstrsko izpeljano. Dve družini, vsaka drugačna, in dve dekleti, od katerih ima ena težave z zdravjem – toda to se ne omenja izrecno kot bolezen. Gledalci imajo tako na voljo različne pomene, to pa omogoča večjo demokratičnost in večpomensko branje pripovedne strukture. Ravni naracije, ki jo vodita dekleti, se pridruži tudi interpretacija dogodkov, za katero poskrbijo predvsem vloge staršev. Glavna odlika filma je, da se ne vdaja strogi patriarhalni ideologiji, ampak razporeja odločujoči vlogi med oba spola – na drugi strani pa tudi junakinja ni ena sama: gledalci se lahko identificirajo s prvo ali drugo, s tem pa dogodke in dejanja gledajo z različnih vidikov.

Po večini zgodba pripoveduje o trenutkih osamosvajanja s prevzemanjem odgovornosti. Potek pripovedi je ritmično odlično urejen, tako da dopušča dovolj časa za razmislek; kamera, ki je precej klasična, a osvežujoča, pa se strogo drži horizontalne perspektive otrok. Zato slika že takoj deluje drugače, kot smo navajeni videti v filmih za odrasle. Na eni strani je film zelo stvaren, na drugi pa poln čustev – to močno podpira njegov postopno razvijajoči se glasbeni motiv. Tudi humorja, ki razbremeni trenutke dramatične napetosti, ne manjka; misel se lahko ustavi in dobi nov zagon. Film preveva iskrenost odnosa dveh prijateljic, predvsem pa veselje do življenja in vztrajnost, ki omogoča doseganje cilja.

Po svoje so Ptice selivke film ceste, nekakšna metafora za potovanje skozi življenje, predvsem pa za nepredvidljivost, ki je v resnici sol življenja. Igra obeh deklet je izvrstna in to dokazuje, kakšna mojstra v vodenju igre in zgodb sta brata Ringer. Vse je preprosto, naravno, inteligentno in globoko. In prav v preprostosti je tudi prostor za večpomenskost in povezanost; tako zaživijo odnosi in narava in to bodo gledalci zagotovo začutili, kot so tudi kritiki, ki filmu Ptice selivke namenjajo navdušene pohvale in nagrade, enako kot preostalim filmom istih avtorjev.

Neva Mužič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).