Oliver Stone si je zadal nalogo podati kar najbolj faktografsko, asketsko različico dogodkov okrog enega največjih škandalov 21. stoletja. Pri tem se je oprl na knjigi dveh strokovnjakov, Rusa Anatolija Kučerene in Guardianovega novinarja Luka Hardinga; dostop je imel menda celo do samega Snowdna - vse, da bi si le zagotovil kar se da avtentično pričevanje o poteku dogodkov. A Snowden je najboljši dokaz, da še tako temeljita priprava včasih ni dovolj; navsezadnje film kazijo zelo očitni stilistični prijemi, ki skušajo sedenje za tipkovnico narediti bolj telegenično. (Fincherju je to v Družbenem omrežju uspelo neprimerljivo bolje.)

Tudi tokrat je os filma - podobno kot v dokumentarcu Citizenfour (2014) - zasidrana okrog serije s Pulitzerjevo nagrado ovenčanih časopisnih razkritij. Oskarjevka Laura Poitras, ki je imela s svojimi posnetki pri vsem skupaj ključno vlogo, je v Stonovem filmu reducirana na asistentko s kamero, ki se bolj ali manj zlije z ozadjem.

Zgodba se dogaja na dveh časovnih ravneh: na eni smo zaprti v hotelski sobi v Hongkongu, kjer Snowdna intervjuja ameriška dokumentaristka (Melissa Leo), pri čemer ji pomagata novinarja Glenn Greenwald (Zachary Quinto) in Ewan MacAskill (Tom Wilkinson). S to pripovedjo je prepletena predzgodba, ki naj bi povzela dogodke, ki so privedli do Snowdnovega izgnanstva. Precej podrobno spremljamo etapo Snowdnovega urjenja v vojski (ta se je končala z obrabo vojakovih krhkih kosti) in dela za Cio ter vse, kar je privedlo do njegovega vstopa v NSA. Pod okriljem te organizacije je naš protagonist - do neke mere nenamerno - pomagal ustvariti orodja, ki jih je organizacija uporabila za najtemeljitejše vohunjenje za ameriškimi državljani v zgodovini.

Če človek še stoično prenese Nicolasa Cagea v presenetljivo majhni vlogi Ciinega učitelja, pa je Rhysu Ifansu skoraj nemogoče odpustiti teatralnost in lesenost, s katerima se loti vloge Snowdnovega mentorja in zaščitnika Corbina O'Briena; s svojim upadlim obrazom in karikirano zloveščostjo deluje skoraj vampirsko.

Razmišljanje, motivacija in ravnanje skoraj vsakega izmed likov so podani na linearen, jasno razumljiv način - Stone se drži črno-belih opredelitev, kot da bi se bal, da vmesnih sivin gledalec ne bi razumel. Ali pa kot da bi se bal, da nihče ne bo zdržal do konca, če nesorazmerno veliko pozornosti ne posveti Edwardovemu ljubezenskemu življenju.

Precej bizarne obravnave je tako deležen lik Snowdnovega dekleta Lindsay (Shailene Woodley): če se na začetku še zapletata v živahne politične debate (Lindsay je liberalna slaba vest njegovi razmišljujoči konservativnosti), v drugi polovici filma zapadeta v stereotipno dinamiko: zdi se, da ženska nenehno "nerga", ker ji partner ne posveča dovolj pozornosti in je preveč zatopljen v svoje delo. Režiser se tako zelo trudi pokazati, da je Snowden figura Slehernika, mali človek, ki si je upal povzdigniti glas, da celoten konstrukt njegovega življenja pred afero deluje kot umetna gledališka kulisa. Kljub vsej skupni minutaži, ki jo dobita pred kamero, Ed in Lindsay kot par gledalcu nikoli ne prirasteta k srcu dovolj, da bi nas zanimalo, ali bosta zmogla obdržati svojo zvezo. Da je težko je ljubiti tajnega agenta, vemo že iz bondiad.

Vse to pa ne pomeni, da Joseph Gordon Levitt v svoji vlogi ni izvrsten - nasprotno, celo tako zelo dober je, da se Snowden po njegovi zaslugi na prvi pogled zdi boljši in večji film, kot v resnici je. Levitt je bil za vlogo počasi govorečega Snowdna, ki v intervjujih deluje rahlo hladno in distancirano, sposoben "zatreti" del svoje naravne karizme. Z likom se zlije tako dosledno, da je naravnost moteče, ko nam Stone v sklepnem kadru ponudi "pravo stvar" in tako razbije iluzijo.

Če Snowden zapolni vse morebitne luknje v predzgodbi najslavnejšega žvižgača na svetu in ponuja nove detajle iz obdobja, preden smo vedeli, kako zelo ameriška vlada vohuni za svojimi državljani, pa nikoli zares ne doseže suspenza in prodornosti daleč superiornejšega dokumentarca Citizenfour. Poitrasova je znala na videz najmanj zanimivi situaciji na svetu - sedenju v hotelski sobi, na trenutke z odejo čez glavo - vdihniti adrenalin in občutek, da smo priča nečemu monumentalnemu. Stone, sicer trdno na strani portretiranca, pa ponudi le rahlo distancirano apologijo "izdajalca" in ne stopa zares v dialog z večno aktualnimi vprašanji varovanja zasebnosti in človekovih pravic.

Ocena: 3; piše Ana Jurc