Če k temu prištejemo še duhovit gostobesedni scenarij, dovolj karizmatično igralsko predstavo naturščikov in zanesljivo izvedbo znotraj popolnoma gverilske produkcije, dobimo za naše okolje sicer redek in dragocen primer dobre nizkoproračunske prakse, ki je našla svojo pot do občinstva popolnoma zunaj ustaljenih distribucijskih in produkcijskih okvirov. Dobri dve leti po zadnji epizodi pa je Samir Bajrič, celoviti avtor serije, ki se med drugim podpisuje tudi pod scenarij, režijo, igro, produkcijo in montažo, skupaj z ekipo naredil naslednji velikopotezni korak. V redni distribuciji se je namreč tako rekoč čez noč znašel istoimenski celovečerni črnokomični triler, ki je vse atribute serije ponesel na novo raven.
Zadrogiranca izgubita dojenčka vplivnega mafijskega šefa, detektiv pod krinko potrebuje pomoč privlačne psihoterapevtke, shizofrena skupina poklicnih morilcev se poda na nasilno raziskavo, skupina nadobudnih dilerjev pa se odloči vmešati v narkomanske posle. Tipični slovenski malomeščan v srednjih letih na jahti kuha crystal meth, temperamentni Peši in njegova punca gangsterjem ukradeta skrivnostni sef in iz umobolnice izpustijo nevarnega psihopata ... Vodilo vsakega zapleta Šupljih prič bi lahko zadostovalo za svoj film, tako pa, nanizane v kolaž prosto prepletajočih se zgodb in gegov, ki preskakujejo v času, prostoru in žanru, sestavljajo s krvjo poškropljeni cinefilski vrtiljak, iz katerega glasno kričijo Tarantino, Scorsese, Leone, Guy Ritchie in drugi kanonični ustvarjalci žanrskega postmodernizma. S hitrim tempom se nalagajo zaplet za zapletom, številni macguffini, klišejske žanrske situacije in stereotipni liki, njihove usode pa se pričakovanju gledalca ves čas izmuzljivo izmikajo. Vse to na zabaven, osvežujoč in neobremenjen način, z dovolj samoironije in brez pretenzij, da lahko gledalec mestoma mirno spregleda morebitno tehnično nedovršenost filma. Med odlikami izpostavimo še Bajrićevo spretno režijo in z referencami naphan scenarij, spodobne igralske predstave osrednjih igralcev naturščikov, med katerimi blesti Dino Hajderović, ki se tu in tam zdi kot slovenska reinkarnacija Joeja Pescija v njegovih najopaznejših vlogah.
Skratka, Šuplje priče so skupaj z nekaterimi drugimi nedavnimi neodvisnimi celovečerci tudi neobremenjen odgovor na pregovorno klavrno situacijo na področju žanrskega filma v slovenski produkciji. So nizkoproračunska bravura s srčnostjo in kultnim potencialom in - upajmo - da z režiserjem, ki še ni rekel zadnje. Luč na koncu predora za vse domače ljubitelje trdožanrskih produkcij.
Matevž Jerman; Iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)