Nataša je producentka televizijske žajfnice Ujetniki sreče; je noseča in bi se z očetom rada spravila, preden ji življenje zada zadnji udarec. Druga hči, Lidija, je režiserka žajfnice; skrbi za dementnega očeta, in čeprav obupuje, z vse bolj prismuknjenim očetom preživi nekaj lepih trenutkov. Dorin oče je kriminalec in je večino njenega otroštva preživel na begu pred zakonom. Sama je zato poiskala zgled v direktorju nogometnega kluba Dinamo, razvpitem po svojem agresivnem vedenju in nestrpnih izjavah, ki jih deklica ponavlja kot nekakšno osebno mantro. Tudi njena mama sodeluje na snemanju omenjene žajfnice, je namreč maskerka.

Prizori iz treh družinskih zgodb niso podani po kronološkem zaporedju; zdi se, kakor da bi jih v montaži premešali po sanjski logiki, kar pripoved razgiba, vendar razumevanja njenega razvoja ne otežuje preveč. Ker film preskakuje z ene zgodbe na drugo – in se hkrati z novimi nesrečami, ki se zgrinjajo nad protagoniste, zgošča –, še lahko razumemo zelo nenavadno odločitev režiserke, da tok pripovedi večkrat prekine s popolnoma zatemnjenim platnom in z zvokom v offu. Toda če hkrati upoštevamo dolžino filma, ki je dobri dve uri in pol, ter to, da je film posnet s kamero iz roke s številnimi bližnjimi plani, ni dvoma, da je Ti me nosiš pogumen in za gledalca zahteven film.

Pod plastjo o družinskih odnosih se razkrije kot elegija o izgubljanju tistega, kar nam je najbolj drago in ljubo – življenja, svobode, odnosa z najbližjimi. Zato je Ti me nosiš film o žalovanju tako za tem, kar bomo neizbežno izgubili, kot za tem, česar nikoli nismo imeli. Vendar je tudi film o intimni veri, najbolj notranjem zaupanju, da v življenju obstaja nekaj, kar človeka presega in kar ga takrat, ko mu je najhuje, ko bi najraje opustil pot pred sabo, ponese naprej. Jukini protagonisti vztrajajo in se prebijajo skozi ozek in mračen predor svoje usode, ker na drugi strani, pa čeprav za hip, vidijo svetlobo.

Urban Tarman; iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.