Podobno kot z uspešnico Moneyball režiser Bennett Miller tudi s Foxcatcherjem, unikatnim križancem med športno dramo in tesnobno srhljivko, svojo resnično zgodbo išče daleč stran od športnih aren in prepotenih preoblačilnic. Po drugi plati nadaljuje tudi rdečo nit biografske drame Capote in raziskuje globlje ozadje resničnega zločina. Z na videz zelo konkretno zgodbo režiser v resnici ustvarja temačno priliko sodobne Amerike, nekaj podobnega, kot s tistimi bolj uspešnimi projekti vedno znova uspeva Davidu Fincherju.

Rokoborec Mark Schultz (Channing Tatum) je miroljuben, samotarski orjak, ki čeprav ima pod pasom zlato medaljo z OI leta 1984, očitno le s težavo shaja: kadar v kilavi telovadnici ne trenira s starejšim bratom, še slavnejšim rokoborcem Davom Schultzem (Mark Ruffalo), v svojem kilavem stanovanjcu pogreva instantno hrano in gleda stare posnetke bojev, ali pa osnovnošolcem resignirano predava o "ameriških vrednotah" športa. A zdi se, da se mu je nasmehnila sreča: na svoje orjaško posestvo v Pennsylvaniji ga da pripeljati John E. Du Pont (Steve Carrell), eden najbogatejših Američanov tistega časa in lastnik ogromnega imperija. Du Pont je patriot, kot razloži Marku, in velik ljubitelj rokoborbe, čigar edina želja je, pomagati Ameriki do resnične športne veličine; na razpolago je pripravljen dati tako svoj denar kot tudi dvorano za treninge, ki jo je zgradil na posestvu Foxcatcher. Mark ponudbo zgrabi z obema rokama, trdno odločen, da se bo dokazal- zatakne pa se pri Davu. Ni pripravljen preseliti svoje žene in dveh otrok, pa tudi doma mu nič ne manjka. "Dava ne morete kupiti," pripomni Mark, ko skuša Du Pont dilemo razrešiti s kupom denarja. Zaboden pogled nerazumevanja s trenerjeve strani potrdi slutnjo, da so na obzorju težave.

Scenarij (E. Max Frye in Dan Futterman) premeteno ustvarja kontrapunkt med zagrizeno marljivostjo delavskega razreda (brata Schultz) in tako zelo ameriškim pripisovanjem integritete in pomena "staremu" denarju, ki ga pooseblja Du Pont. Trener trobezlja o "novem upanju za Ameriko", obenem pa vse od trenirk in športnih dresov pa do zidov in opreme ovesi s svojim lastnim logotipom. A mladi varovanec je že tako zelo pod njegovim vplivom, da se mu niti ne zdi nenavadno, da možak naroča orjaške tanke, in potem doživi histerični izpad, ko tank prispe brez nameščenega mitraljeza.

Markov trening v novem, luksuznem okolju je kljub vsemu dovolj uspešen, da osvoji naslov svetovnega prvaka in ima resne možnosti za novo olimpijsko zlato v Seulu leta 1988. Du Pont tako vendarle na posestvo zvabi Dava, češ da lahko samo skupaj spravita Marka v vrhunsko formo. A napetosti počasi priplovejo na površje: Mark bi rad stopil iz bratove sence in uspel brez njegove pomoči, obenem pa se vanj plazi tudi deziluzija v odnosu do ekscentričnega bogataša, ki ga je, tako si misli, "posvojil" samo zato, da bi prek njega prišel do njegovega brata.

Osiveli, skoraj neprepoznavni Steve Carrell, ki se v filmu kiti z najogromnejšim prostetičnim nosom po Nicole Kidman v Urah do večnosti, je več kot samo seštevek maskerskih rekvizitov: v eni od redkih "resnih" filmskih vlog dokaže, da ni zgolj bebavi Michael Scott ali 40-letni devičnik; iz njegovih hladnih malih očesc sije odrezanost od nekega ključnega elementa človečnosti. "Ornitolog, filantrop, filatelist," o sebi v nabuhlih, ocvetličenih govorih trobi Du Pont, a te njegove utvare lastne veličine niso samo smešne, prej zlovešča napoved usodnega trka z resničnostjo nekje v prihodnosti. Du Pont se vidi kot mentor, vodja, vrhunski tener in kar očetovski lik celotne olimpijske reprezentance, a obenem nima niti rokoborskih veščin niti značajskih vrlin za kar koli od tega. Namesto tega si kupuje rokoborske spopade za seniorje, v katerih nato zmaguje, in financira dokumentarce o svojem "dobrodelnem" udejstvovanju. Nekje v ozadju se giblje tudi senca njegove ostarele matere (Vanessa Redgrave), aristokratke, ki na "prostaški" šport rokoborbe ne da veliko, a je očitno, da Johnu na njeno odobravanje polaga nezdravo veliko težo (človek se ob tem več kot enkrat spomni na Normana Batesa in njegovo mamo).

Tisti, ki ste malo bolj seznanjeni z zgodovino športa kot spodaj podpisana, boste morda že vnaprej vedeli, proti kakšnemu temačnemu razpletu se peripetija premika, a ne bo zato nič manj fascinantno opazovati, kako Miller s subtilnimi odtenki secira večno spreminjajoče se odnose med tremi moškimi liki, podčrtane z rahlo homoerotičnostjo njihovega športa in ugibanjem, kako globoko gre v resnici Du Pontova neuravnovešenost. Foxcatcher je mojstrovina, ko gre za prikazovanje tesnih bratovskih vezi, ki se lahko zgolj v enem samem pogledu, enem gibu iz popolne lojalnosti prevesijo v zagrizeno tekmovalnost in nakažejo slutnjo globlje vsajenih zamer. Iz preprostega prizora rokoborskega treninga vse to izvemo, ne da bi protagonista izustila eno samo besedo. Dialogi tudi sicer v nobenem trenutku ne nosijo takšne teže za razvoj zgodbe kot neverbalna komunikacija: režiser se je v imenu minimalističnega pristopa popolnoma odpovedal bombastičnim soočenjem in potencialu za senzacionalizem, ki ga premore resnična predloga za film; vse je en sam počasen zdrs v norost.

Končni katalizator katastrofe je obravnavan skoraj mimogrede, brez pretiranega spektakla ali usodnosti. Drama, ki se, kadar nismo zaprti v telovadnice, odvija na ozadju motnih, megličastih pokrajin, veliko dolguje tudi fotografiji Greiga Fraserja; ubiti barvni toni so lepo usklajeni s počasnim, umerjenim tempom dogajanja, ki pa vseeno gradi tolikšno notranjo napetost, da niti za hip ne izgubi gledalčeve pozornosti.

Po igralski plati verjetno lahko pričakujemo kako oskarjevsko nominacijo, upajmo, da za Carrella, morda pa celo za Channinga Tatuma, ki ni ustvaril samo topoumnega orjaka, ki se pusti zapeljati megalomanu, ampak intuitivnega, krhkega posameznika, ki uteleša vso tragedijo športnika, ki se ne zmore več povzpeti na vrh. Preprosto briljanten, pronicljiv in srhljivo ciničen je tudi sklepni prizor, ki se ne ukvarja več z Du Pontovo usodo, ampak pokaže, kam lahko posameznika privede sprejemanje njegove zblojene verzije domoljubja.

Ocena: 5; piše Ana Jurc