Njihova senzibilnost, njihova percepcija sveta in življenja, ki jih obkroža, njihova poetika, ki jo izrisujejo na odrskih deskah, je zaradi kritičnosti, ki jo premorejo, neposrednosti kot posledice neobremenjenosti, zelo tankočutna in kot taka zelo pronicljiva. Predstava O kočiji, o strežniku, o pesmih in o dogajanju, nastala po motivih Simfonije št. 6 Dmitrija Šostakoviča, je prva izmed trojice, ki je svojo predstavitev širšemu občinstvu (predstave so nastale kot del študijskega procesa in pod mentorskim vodstvom ter pod okriljem AGRFT-ja) doživela na tako imenovanem Levem odru ljubljanske Drame, kjer lahko avtorske ekipe v okviru Drama laboratorija preizkusijo svoje znanje in uprizoritvene strategije ter razvijajo projekt od ideje do uprizoritve.
Pred nekaj tedni je na spodnjem odru Slovenskega mladinskega gledališča svojo premiero doživela predstava Heroj 1.0, pravzaprav avtorski projekt Vita Weisa in Uroša Kaurina, v katerem sta se protagonista (samo)spraševala o obstoju herojev, junakov, sodobnih supermanov, ljudi z nadčloveškimi sposobnostmi, ki so sposobni hipno ali vsaj v zelo kratkem času reševati različne življenjske situacije, probleme, odpravljati težave, ki niso zgolj tiste tipa kako spraviti mačko z drevesa. Oklicala sta se za heroja, neke vrste supermana, in v tem kontekstu ustanovila lastno podjetje, odprla telefonsko številko in čakala ... čakala ... ter čakala. Strank, ki bi si želele uslug supermana, ni in ni bilo. Tistih, ki bi čakali supermana. ni bilo. Oziroma drugače; supermanov nihče več ne potrebuje.
Avtorska ekipa (režiser Juš A. Zidar, dramaturginja Anja Krušnik Cirnski), ki se podpisuje pod predstavo O kočiji, o strežniku, o pesmih in o dogajanju, je šla še korak dlje. Na zelo okleščeni sceni (Tine Tribušon, Nika van Berkel) spremljamo tri groteskne figure (Gregor Prah, Filip Samobor, Anita Gregorec), ki v upanju prihoda odrešenika, supermana (ta se za hip vendarle pojavi z inštrumentom v roki - Antonio Franić - in ugotovi, da je zgrešil vrata, zgrešil svet, v katerega je vstopil, da dejansko nima več komu pomagati), živijo svoje "življenje" kot napol mrtveci, kot karikature samega sebe, kot fragmenti svojih prejšnjih življenj, v katerih so vendarle bili videti nekoliko drugačni, "večvredni", ko niso bili le še nosilci davčnih številk, ko še niso bili izbrisani, ko je njihovo življenje še imelo smisel, ko so se za mizo ob kosilu še pogovarjali (in jedli vsak s svojo žlico), ko so bili še sposobni artikulacije, ko njihova življenja niso bila osredotočena zgolj še na rojevanje jedilnega pribora (ko se skratka niso borili zgolj za golo preživetje, ko se niso ukvarjali zgolj s tem, kaj dati v želodec), ko jih tesnoba še ni tako zelo označila in povsem dotolkla. Takšne jih je naredilo življenje. Sodobno življenje, v katerem so se kot vsi drugi trudili biti večvredni, biti podobni "lutkam z naslovnice", boljši od svojih dejanj in celo od tistega, kar predpisujejo številne revije s svojimi nasveti za boljše in polnejše življenje. Vsi trije igralci so zelo dobro ustvarili svoje like, izrazili neizrekljivo oziroma nemoč izrekljivosti, kar se je zrcalilo v otrplih in spačenih obrazih, okornih in nerodnih gibih, otrdelih telesih, režiserju pa je to uspelo nadgraditi z močno emocionalno noto in bogato sporočilnostjo, ki pride do izraza zlasti ob koncu predstave, ko protagonistom, ležečim na tleh, nadene okvirje in jih tako obrani pozabe. Spominjali se jih bomo takšnih, kakršne smo poznali.