Projekt, sicer koprodukcija MGL-a, Senzoriuma in tudi AGRFT-ja, izhaja iz senzorialnega gledališča in njegovih konceptov, ki pa so tokrat preneseni v klasično gledališko okolje, kjer gledališče čutov spremeni svoj naboj, obenem pa se spoji s poetičnim nabojem Zajčeve poezije. Gotska okna s podnaslovom Suhi šelest greha v vonju molitev so interpretacija Zajčeve poezije in njen prenos v dramski dialog (dramaturginja Alenka Klabus Vesel) med Njo (Patrizia Jurinčič) in Njim (Primož Vrhovec), ki kot arhetipska predstavnika svojega spola vsak zase bijeta boj in postaneta vsesplošna 'prenašalca' odnosa moški-ženska.

Že njun diagonalno nasproten si vstop v prostor (scenografija Tina Mohorovič), z vseh štirih strani obdan z občinstvom, napoveduje spopad, v katerem se moči in njih pojenjanje menjuje z ženske na moško stran in obratno. V prvi vrsti gre seveda za erotičen privlak med moškim in žensko, za večen boj in željo po dominaciji, obenem pa tudi za ponižanja in sram. On in Ona spregovorita s "preklanim jezikom", si drug drugega prilaščata, obtožujeta ("Jutri boš stala v pršeči svetlobi sonca / naga. Ponižana. / Moja." ali pa "Prekleto tvoje ognjišče. / Prekleta tvoja postelja, kjer boš spočenjal / svoj prekleti zarod."). Končna situacija pa ju z besedami "noben ne bo zmagal" postavi v dokončno enakovredno situacijo in vsakega vrne na svoje mesto diametrale. Moški in ženska, Ona in On sta enakovredna, njun boj pa večen.

Uprizarjanje poezije je zahtevno, saj vedno obstaja možnost, da se prevesi v recital, tokrat pa sta igralca z jasnimi interpretativnimi vnosi obdržala napetost. Predstava ni recital poezije, niti ni drama, (če si izposodim besede Barbare Pie Jenič), pri čemer ima dodatno vlogo prav senzorialno gledališče in njegov jezik. Vendar tokrat senzorialno gledališče, katerega značilnost je prav interaktivnost in dejavno sodelovanje gledalcev, pušča gledalce ob strani, spajanje klasičnega gledališča s senzorialnim pa se dogaja predvsem med igralcema, na fizični ravni in v njunem intimnem prostoru.

Gledalci le za trenutek za hip zaduhajo vonj pomaranče, v temi začutijo bežen dotik na glavi, 'ujetost' v temo in tišino pa presekajo izseki zvočnih posnetkov (avtor zvočne podobe Peter Penko) Lajke, Sputnika, dokumentarnega filma o berlinskem zidu ter požigov in streljanja. V predstavo ti posnetki vnašajo zgodovinsko pomembne dogodke druge polovice prejšnjega stoletja, vendar se zdijo v izrazito intimni atmosferi nekoliko zunaj konteksta. Gotska okna nam tako v močnem zamahu predstavijo predvsem Zajčevo poezijo in njene intimne razsežnosti, medtem ko senzorialno v okolju klasičnega gledališča ostaja nekoliko ob strani – oziroma ostaja na odru med igralcema.