Ameriški film Franklina J. Schaffnerja o posadki astronavtov, ki v daljni prihodnosti strmoglavijo na neznan planet in tam naletijo na družbo opic, ki so razvile človeku podobno inteligenco in govor, je bil izjemno uspešen tako med kritiki kot gledalci in za tisti čas prelomen na področju uporabe protetičnih mask; končni prizor filma s Kipom svobode pa je postal ena najbolj ikoničnih podob filma šestdesetih let. Kraljestvo planeta opic je četrti film po ponovnem zagonu franšize leta 2011, ki prikazuje dogajanje na Planetu opic pred tistim iz slovitega filma iz leta 1968, torej kako je Planet Opic to postal, preden nanj strmoglavijo astronavti. Sledila naj bi mu (vsaj) še dva filma.

Pierre Boulle se je z razmerji moči rad poigraval že pred Opičjim planetom. V Mostu na reki Kwai je leta 1952 pisal o britanskih vojnih ujetnikih, ki jih je japonska cesarska vojska med 2. svetovno vojno prisilila, da so gradili most za "železnico smrti" – ime je dobila, ker je bila graditev mostu tako nevarna, da je veliko število ujetnikov med njo umrlo. Ironična zamenjava vlog moči in z njimi povezanih družbenih skupin – kot v primeru zasužnjenih belih Britancev – je tudi osrednji element Opičjega planeta. Tam človeški raziskovalci vesolja najdejo planet v bližini Betelgeze, ki mu, kot je znano, vladajo civilizirane in inteligentne opice, ki kadijo, fotografirajo, pijejo po slamici in tako naprej, ljudje pa so nazadovali v divja, živalska bitja, nezmožna govora, na katerih opičji znanstveniki izvajajo poizkuse, jih parijo in uporabljajo za delovno silo.

Leto 1968, ko je nastal prvi film franšize, je bil čas hladne vojne in Rod Serling (sicer ustvarjalec Območja somraka) je strahove pred jedrskim uničenjem sveta vpletel tudi v filmski scenarij. Astronavt George Taylor, ki ga je odigral Charlton Heston, tako na koncu sicer res odjaha s svojo izbranko Novo, a nato naleti na uničen Kip svobode in se skrušen zave, da je pravzaprav na Zemlji in da se je jedrska grožnja potemtakem uresničila: ljudje so sami sebe uničili.

Planetu opic so sledili drugi filmi, najprej nadaljevanja, nato predzgodbe, ki so postopoma oblikovali alternativno zgodovino Zemlje in njene preobrazbe v opičji planet. Tema jedrske vojne in katastrofe svetovnih razsežnosti je v sedemdesetih letih postala manj pomembna. S filmi, kot sta bila Pobeg s planeta opic, Osvajanje Planeta opic in Bitka za Planet opic je v ospredje stopila tema rasnega konflikta, upodobljenega kot spreminjajoče se razmerje moči med opicami in ljudmi, za zatiranje in osvoboditev: v enem filmu so imele večjo moč opice, v drugem spet ljudje.

Mnogi uspeh franšize pripisujejo prav povezavi s simbolizmom ameriške nacionalne mitologije. Rasni konflikt, neenaka razmerja moči med družbenimi skupinami so bistveni del zgodovine ameriške kolonizacije, bojevanja z ameriškimi staroselci in njihovega iztrebljanja, zasužnjevanja Afričanov in njihovih potomcev, sistemskega rasizma in boja za državljanske pravice, izbruhov uporniškega nasilja v črnskih getih (film Osvajanje Planeta opic, recimo, se povsem konkretno sklicuje na upor proti policijskemu nasilju v črnski soseski Watts leta 1965) in ne nazadnje tudi vojne v Vietnamu … Zadnji film prve franšize se konča z dvoumnim prizorom kipa Cezarja, ki potoči solzo – po enih interpretacijah od ganjenosti, ker je začarani krog zatiranja končno prekinjen, po drugih, ker konflikt ni izginil in je ponovna distopična prihodnost neizogibna. Slovita kritičarka Pauline Kael pa je zapisala, da je Planet opic "a hate letter to America" ali pismo sovraštva Ameriki.

Sorodna novica Vzpon Planeta opic

Ponovni zagon franšize je leta 2011 zgodbo precej predrugačil. Hladna vojna je bila pozabljena, duhove je burilo vse večje nezaupanje v znanost, medicino in še posebno farmacijo. Razlog pogube človeške civilizacije tako v filmu Vzpon Planeta opic ni jedrska katastrofa, ampak izbruh virusa – ki je posledica laboratorijskih poizkusov, da bi razvili zdravilo za Alzheimerjevo bolezen. Nova serija filmov poudarja tudi druge problematike sodobne ameriške (in zahodne) družbe: neetično izvajanje poskusov na živalih, razcvet orožarske industrije in kopičenje orožja, fetišizacijo vojske v povezavi z nacionalizmom in stanje nenehne vojne. Film Vojna za planet opic iz leta 2017 je v tem smislu zelo ekspliciten: ostanek ameriške vojske, ki pravico vzame v svoje roke, v opičja telesa vžiga simbole in jih pretepa ob spremljavi ameriške himne; prav tako si prizadevajo, da bi pokončali vse ljudi, ki so zaradi virusa postali nemi.

Najnovejši film Kraljestvo Planeta opic je postavljen v čas stoletja pozneje. Tako kot njegovi predhodniki ohranja temo nezaupanja v tehnologijo, osrednja struktura moči pa je tokrat religija. Cezarjeva zgodba je prerasla v legendo, v dogmo – s katero en del opic upravičuje življenje v miru in zaupanje v znanost, drugi pa zatiranje, ne le opic, temveč tudi ponovno divjega in (vsaj na videz) nemega človeškega prebivalstva.

Znanstvenofantastična filmska franšiza, kot je Planet opic, ne more obstajati brez razpetosti med vizualnim spektaklom in politično vsebino. Ne nazadnje so kot enega pomembnih dosežkov teh filmov vsa leta obstoja šteli prepričljivost opic, sprva s pomočjo kostumov in maske, nato posebnih učinkov.

A Planet opic brez družbene kritike, pa če je videti še tako dobro, nima smisla: postane le neumna zgodba o govorečih opicah. Pomenljiv primer je Planet opic iz leta 2001, ki ga je podpisal Tim Burton, in prav tako kot Kraljestvo Planeta opic tematizira religijo: film je bil za tisti čas vizualno impresiven in ima elemente Burtonovega značilnega sloga – a popolnoma pogrne na ravni politične alegorije, ki je bila ves čas bistveni del franšize. Namesto da bi strukture moči postavil pod vprašaj, jih povzdiguje. Kot kaže, novejši filmi to popravljajo, in Kraljestvo Planeta opic se vloge religije v družbi loti bolj kritično. Pa bo to dovolj za ohranitev 60-letnega uspeha Planeta opic? Zdi se, da novejši filmi svojega občinstva kljub vsemu ne zmorejo več pretresti tako kot prizor uničenega Kipa svobode, pred katerim pade na kolena Charlton Heston. Pretečih groženj, ki bi lahko bile navdih, pa je v tem trenutku vsekakor dovolj.

Iz oddaje Gremo v kino.