Seveda, jasno se zavedamo omejitev te teze in poenostavljanj, ki jih vpelje. Toda hkrati nas prav posrečeno opozarja na tisto dvojnost, ki je značilna za svet nogometa. Na to, da imamo pri njem opraviti tako s športnim kot tudi duhovnim fenomenom, nečim, kar zadeva tako klasični športni antagonizem kot tudi družbeno oz. religiozno dimenzijo (pa ne samo zaradi čaščenja "nogometnih bogov" - že sama tekma ima nedvoumne poteze masovnega religioznega obreda), konec koncev pa tudi estetsko.

In prav z umestitvijo v kontekst estetskega se teza znova izkaže kot nadvse posrečena ter pri tem celo pridobi na svoji tehtnosti. Namreč, nemogoče je spregledati, da nam hkrati govori o dveh temeljnih (ter skrajnih) konceptih nogometne igre, ki ju utelešata prav ta dva igralca: Ronaldo nastopa kot agent tiste ideje nogometa, ki teži k fizični superiornosti, tehnično popolni izvedbi in absolutni podreditvi nasprotnika, v pristopu k igri pa v ospredje sili njegova aroganca, ki terja degradacijo preostalih članov ekipe na pomožno osebje za izvedbo njegovega spektakla; radikalno drugačen pogled pa je utelešen v igri in vedenju Lionela Messija: v ospredje namreč stopijo igrivost, domiselnost in virtuoznost (tako koreografsko kot akrobatsko) ter zanj tako značilni – in hkrati že prav osupljivi – pregled nad dogajanjem na igrišču ter brezpogojna podrejenost interesom ekipe (ob kateri pa njegov igralski genij skoraj nikoli ne zataji ali se potuhne).

Rekli bi torej lahko, da je Messi več kot idealen kandidat za portretiranje, saj ponuja obsežen in raznovrsten nabor tem ter mogočih pristopov k zasnovi dokumentarnega portreta. Skratka, gre za kandidata, kakršen je bil pred nekaj leti tudi Zenedine Zidane, na primer. A če sta se Douglas Gordon in Philippe Parreno (s filmom Zidane, portret 21. stoletja) njegovega nogometnega genija domiselno lotila prek forme eksperimentalnega dokumentarca, ki je tematiziral osamljenost genija na nogometni zelenici, pa Alex de la Iglesia še zdaleč ne pokaže take izvirnosti in drznosti pri zasnovi svojega dela. Njegov Messi je klasično in v konvencionalnost (forme in duha) ujeto delo, v katerem se avtor vseskozi omejuje in brzda ter še zdaleč ne izkoristi raznovrstnega potenciala (tako z vidika informativnosti kot tudi ekspresivnosti) bogatega arhivskega gradiva, ki mu je na voljo. Tega se je očitno povsem jasno zavedal, saj je v zasnovi svojega dela predvidel preplet različnih tipov gradiva in pristopov (od arhivskih posnetkov, prek razmišljanj oseb, ki so mu bile na njegovi življenjski in športni poti blizu, pa vse do igranih rekonstrukcij posameznih dogodkov).

Zato je še težje dojeti in pojasniti, zakaj je nato pri realizaciji s potenciranjem le enega vse to skorajda zanikal. Vloga, ki jo je namenil govornim intervencijam posameznikov, je namreč vse preveč izstopajoča. Delo kot celota pa se vse prevečkrat spotika ob pričakovano in konvencionalno. De la Iglesias ne sledi razvoju športnika, prav tako ne časti lepote in čarobnosti njegovih nogometnih koreografij. Sicer nam razkrije nekaj zanimivih podrobnosti iz njegovega življenja, a zares domiselno in izvirno je zgolj to, kako opozori na pomen družinskega okolja v njegovem razvoju.

Tako se po ogledu filma celo jaz sam – pripadnik ateistične manjšine (tistih, ki v nogometu ne vidimo prav nič božanskega) – nisem mogel znebiti občutka, da de la Iglesiasov Messi Messiju pravzaprav dela krivico. In sicer že s tem, ko je pravo nasprotje Messijevemu ustvarjalnemu geniju in njegovi športni virtuoznosti; ker na primer njegova osupljiva preigravanja – ob katerih se večkrat zazdi, da sta igralec in žoga postala eno – zgolj prikazuje, medtem ko se jim ne čudi; skratka zato, ker ga avtor ni znal izraziteje prilagoditi njegovi kompleksni osebnosti in ker nam ponuja nepopoln, le delni portret, sliko le enega njegovih številnih obrazov.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).