Ognjišče je klasičen, morda za spoznanje preveč s stereotipi natrpan film o odraščanju in iskanju lastne identitete, katerega največja primerjalna prednost je prav gotovo neverjetno telegenična islandska obalna pokrajina pozne jeseni in prihajajoče zime. Skrbi in dileme, s kakršnimi se v tovrstnih filmih pogosto srečujemo, se tokrat odvijajo okrog z gostim mahom obrobljenih tolmunov in med razmetanimi hribčki, ki so videti kot iz pravljice. (Gotovo ima pri tem veliko zaslug tudi norveški direktor fotografije Sturla Brandth Grøvlen, ki je sodeloval tudi pri zgoraj omenjenih Ovnih režiserja Grímurja Hákonarsona).

Zanimiv je kontrast s še eno dramo letošnjega Liffa, ki je prav tako načenjala vprašanje prebujajoče se istospolne ljubezni: če se je Guðmundur Arnar Guðmundsson naslonil na dramatično razrvanost islandske jeseni, je Luca Guadagnino v filmu Pokliči me po svojem imenu nič manj učinkovito obudil čutnost teles v vročem italijanskem poletju. O tem, da Ognjišče očitno zna nagovoriti občinstva, priča tudi 32 nagrad, ki jih je film že nabral na različnih festivalih - pred ljubljanskim so ga nagradile že občinstva v Angersu, Kijevu in Starnbergu, dobil pa je tudi "kvirovskega leva" v Benetkah in cel kup nagrad edda, ki jih podeljujejo v islandski filmski industriji.

Thor (Baldur Einarsson) je v prvih resnih krčih pubertete: kar naenkrat ga vleče v družbo dolgolase vrstnice Beth (Diljá Valsdóttir), pa čeprav ga ženski spol praviloma samo spravlja ob živce. Fant je namreč edini moški v gospodinjstvu, ki si ga deli z dvema sestrama. Hafdís (Rán Ragnarsdóttir) in Rakel (Jónína Thórdís Karlsdóttir) sta utelešenja filmskih tropov boemske umetnice in jezne, zajedljive upornice. Nad gospodinjstvom kraljuje mama Hulda (Nína Dögg Filippusdóttir), ženska v srednjih letih, ki bi rada imela še kaj od življenja (in zmenkarij), ne da bi jo cela skupnost - in njeni lastni otroci - oklicali za lahkoživko. Thor sicer večino časa preživlja v družbi najboljšega prijatelja, svetlolasega Kristjana (Blær Hinriksson, ki je videti kot islandski klon Klemna Slakonje). Kristjanov nasilni oče s težko roko je za Thora najbrž streznitev ali pa vsaj opomin, da morda ni najhujša stvar na svetu, da je njegov oče družino zapustil.

Ohlapno strukturirano zgodbo Ognjišča sestavlja serija impresij, ki pred gručico junakov na pragu odraslosti postavlja klasične ovire. Snubec, ki se bojuje za pozornost Thorove mame. Agresivni lokalni nasilnež, ki se mu je pametno izogibati. Repetitivnost dnevov, ki se v bolj ali manj brezskrbnih časih odraščanja še prelivajo eden v drugega. Predvsem pa je tu prebujajoča se spolnost, ki jo bosta Thor in Kristjan odkrila skupaj, pa čeprav ne na tak način, kot bi morda pričakovali. Guðmundsson učinkovito ujame tisto specifično muko pubertete, nenehno zadrego, duševno razrvanost in čutno naježenost, zaradi katere so tudi najmanjši detajli - snežinka na dlani, kapljica potu na temenu - preobloženi z globokim pomenom. Čeprav ni nikoli eksplicitno erotičen, je Ognjišče vseeno izrazito telesen film, ki ga zanimajo vse pomenske nianse tudi najbolj bežnih stikov med telesi. S tesno približanimi kadri ujame tudi klavstrofobično zmedo, ki jo človek čuti v vicah med otroštvom in odraslostjo.

V igralski zasedbi ni šibkega člena, pa čeprav bi si morda želeli, da bi bil Blær Hinriksson bolj v ospredju, saj je Kristjanova izkušnja odraščanja konec koncev bolj kompleksna od Thorovega dozorevanja v heteronormativno okolico, s katero ne bo imel konflikta.

V zaprti obmorski skupnosti, kjer dekleta in ženske vaščani tudi brez pravega povoda radi zmerjajo s "kurbami", je jasno, da Kristjan ne bo mogel preseči vloge Thorovega najboljšega prijatelja in pomočnika pri osvajanju deklet. Nič manj jasno ni, da do svojega vrstnika čuti veliko več kot le nezapleteno prijateljstvo. A naj vas prizori islandske idile ne zavedejo: imamo opravka s skupnostjo, v kateri bi bil družbeni status družine ogrožen že, če bi se razvedelo, da se Hulda na skrivaj dobiva s švedskim priseljencem. O neizprosnosti in prozaičnosti podeželskega življenja priča tudi neceremonialno ravnanje z živalmi: skubljenje kokoši, strel v glavo, ki čaka poškodovanega ovna, in brezskrbnost, s katero trinajstletnik pravkar ujeti ribi raztrešči možgane ob najbližjem drogu.

Ognjišče je predvsem čudovito posnet, razpoloženjski film, ki svojim temam in likom pusti na pretek časa, da se razvijejo in zadihajo (s 130 minutami je resnično precej dolg primerek svojega žanra). Morda ni tako čuten, kot je bil zgoraj omenjeni Pokliči me po svojem imenu ali psihološko niansiran in poglobljen kot Mesečina, a se izbrane tematike vendarle loteva z ogromno razumevanja in naklonjenosti.