Letos, ko se povsod na tak ali drugačen način obračajo k 100. obletnici 1. svetovne vojne, je osrednje slovensko gledališče (SNG Drama Ljubljana) makedonskemu dramatiku Goranu Stefanovskemu naročilo besedilo, ki bi se te tematike dotikalo. Nastalo je besedilo Figurae Veneris Historiae, za katerega bi bilo mogoče reči, da privzema nekoliko moški pogled – pri čemer to nikakor ne gre na račun enakopravnosti spolov – in se loteva (zgodovine) spolnosti skozi vojno prizmo. V središče in kot nekakšen povezovalec je postavljen prvi seksolog Magnus Hirschfeld (1868–1935), ki je na začetku 20. stoletja znanstveno raziskoval spolnost, bil zagovornik homoseksualcev ter drugih spolnih manjšin, in je v 30. letih iz Nemčije pobegnil pred nacisti (poleg tega da je bil homoseksualec, je bil tudi Jud).

To je torej okvir besedila, ki že s svojo zasnovo in delitvijo na prizore/slike, od katerih vsak/a nosi svoj naslov, napotuje k svoji osrednji režijski niti. Režiser Aleksander Popovski, ob pomoči dramaturginje Darje Dominkuš, na oder namreč postavlja zaporedje slik v sliki, uokvirjenih v zamreženo panelo (scenografija Numen + Ivana Jonke), na kateri se ob začetku nove slike izpiše njen naslov – ti so pogosto humorno naravnani, kar prida nekaj sproščenosti. Tako je predstava predvsem niz lepih podob, ki jim je celota v celoti podvržena, pa najsi gre za dovršeno estetiko predstave ali pa sporočanje o ujetosti v trenutek in njegov vtis v zgodovino, kot ga tvorijo na odru zamrznjeni trenutki, spominjajoči na fotografije. Predstava se že začne kot slika meščane družine, ki je na koncu – po vseh prestanih podobah – pospravljena spet v omaro, kamor so liki dobesedno obešeni na obešalnike in kjer jih konec koncev lahko do obisti ogrizejo molji (zgodovine?).

Besedilo naj bi podajalo neko sporočilo o prvi svetovni vojni, tokrat vezano predvsem na človeške gone, kot se porajajo znotraj grozot vojne, kar se na odru zvrsti predvsem kot serija izjemnih podob, v veliki meri odmaknjenih od vojne tematike, kar pomeni, da so to zgolj podobe/vtisi (skrite) človekove sle. Ta pa konec koncev pride na plan tudi v drugačnih okoliščinah. Vojna je torej precej ohlapen okvir osrednje tematike, predvsem pa ni nujno, da gre ves čas za 1. svetovno vojno, saj nam balkanski melosi (glasba Kiril Džajkovski) vzbujajo misel na balkanske vojne 90. Popovski tako pred nami niza prizore, ponekod celo spominjajoče na kakšne MTV-jevske spote z začetka tisočletja, le da odete v temnejše barve korzetov (kostumografija JSP), ki pa ne vzbujajo asociacije ali povezave vojne s spolnostjo, kar v resničnem življenju pogosto pomeni spolne zločine. Tudi ko se na odru nekaj takšnega, kar naj bi bil spolni zločin, dogaja, nimamo občutka, da gre za nekaj bolečega, nepravičnega in amoralnega. Vse to je podano brez čustvene nabitosti, čeprav gre za močno tematiko, ki že samo v pogovorih vzbuja srh. Nam pa po drugi strani predstava daje občutek seksualne svobode in enakosti spolov.

Problem predstave je predvsem v tem, da so sicer enkratne in resnično lepe podobe močno odmaknjene od mesenosti in brutalnosti vojn. Pravzaprav se zdi, da gre predvsem za skupek podob, odmaknjenih od prave narave tako spolnosti kot vojne. Pri tem se poraja vprašanje, čemu je sploh namenjeno to besedilo in njegova uprizoritev? Morda pa gre bolj kot za prikaz spolnosti na ozadju vojnih grozot, za seksualno revolucijo iztaknjeno iz njene zgodovinske umeščenosti in vtaknjeno v estetiko podobe.

Lejla Švabič