Prva stvar, ki jo vidimo, je ogromna maketa lobanje s cigaro v ustih. Smo ob dnevu mrtvih v Ciudad de Méxicu in ulice so polne maskiranih veseljakov. Kamera, kot da pleše in menja partnerje v dolgi sekvenci, posneti, vsaj navidezno, brez rezov. Spusti se med množico in sledi moškemu v belem. Ko gre ta mimo para, ona v starinski obleki za ples z golimi rameni, on pa našemljen kot okostnjak, začne kamera slediti paru.

Sledi jima skozi množico v hišo, dvigalo in hotelsko sobo, kjer odkrijemo,da je mož za masko stari prijatelj Bond. Lepa dama se uleže na posteljo in ga čaka, ampak Bond si sleče kostum, in v dobro krojeni sivi obleki in z avtomatsko puško v roki izstopi skozi okno. »Takoj se vrnem,« pove presenečeni ženski. Z istimi elegantnimi premiki ga kamera spremlja po strehah nad veseljačenjem, dokler se ne ustavi, da bi Bond izvršil atentat.

Preden sploh pridemo do špice, nam film prikaže še rušenje cele ulice, pregon skozi množico in boj na helikopterju nad tisočimi nedolžnimi ljudmi, ki niso videti kot ustvarjeni z računalniško animacijo, ampak kot prava živa masa.

Takoj je jasno, da so se po velikem uspehu filma Skyfall pred tremi leti režiser Sam Mendes in drugi odločili, da bo ta Bond še večji in bolj spektakularen. Pravzaprav je film bolj spektakularen, kot je napet ali duhovit. Posnet je pa z veliko sloga. Že v tej prvi sekvenci, tisti obvezni pred začetno špico, se čuti mešanica elegance in gromozanskih akcijskih prizorov, ki je značilna za režiserjev pristop k tej že več kot petdeset let stari franšizi.

So tudi druge lepo izpeljane sekvence. Recimo fin, skoraj formalen način, ko junak reši pred morilci žalostno lepotico, že sprijaznjeno z usodo (Monica Bellucci, seveda) na vrtu stare rimske vile ponoči ob spremljavi Andreasa Scholla, ki poje Vivaldijev psalm. Mendes razkaže lepoto Rima ponoči med avtomobilskim pregonom in lepoto Lée Seydoux v srebrni večerni obleki v elegantnem jedilnem vozu na vlaku, ki se počasi premika skozi severnoafriško noč. Film ponuja blago nadrealistično podobo starega rolls roycea sredi puščave. Režiser razume dekadentno privlačnost Jamesa Bonda.

V novi pustolovščini Bond, spet v osebi robatega in simpatičnega Daniela Craiga, izpolnjuje zadnjo željo svoje stare šefice, ki je bila v prejšnjem filmu ubita, in se znajde na sledi kriminalni organizaciji, ki se je infiltrirala v britansko obveščevalno službo in katere cilj je popolni nadzor. Vodja (Christoph Waltz) je nekdo iz agentove preteklosti, eden od demonov iz njegovega otroštva, ki so se prvič (in ne zelo prepričljivo) pojavili v filmu Skyfall.

Film obuja spomine na prejšnje filme. Klinika v Alpah spominja na alpsko kliniko v filmu V službi njenega veličanstva (On Her Majesty's Secret Service, 1969, Peter Hunt). Živalski pretep na vlaku spominja na podoben boj med Seanom Conneryjem in Robertom Shawom v Iz Rusije z ljubeznijo (From Russia With Love, 1963, Terence Young). Neustavljivi morilec, ki ga igra rokoborec David Bautista, spominja na Richarda Kiela, ki je nekoč preganjal Rogerja Moora.

Najzanimivejša prvina filma, edina, ki mi je dala neko snov za premislek, je sama zločinska organizacija SPECTRE, ki je bila stalnica zgodnjih bondijad in je zamenjala Ruse kot Bondove glavne nasprotnike. Filmi o Bondu so bili vedno postavljeni v ozračje sodobnih dogodkov, ampak ne med same dogodke. Prvi Bond je posnet v času kubanske raketne krize, naslednji filmi v času napetosti med zahodom in vzhodom in strahov pred množičnim uničenjem, kasnejši v kaosu razpadu Sovjetske zveze ter v svetu po napadih enajstega septembra. Ampak, če prav produkt hladne vojne, filmski Bond, za razliko literarnega heroja Iana Fleminga, se je redko boril proti Rusom tako, kot se zdaj ne bori z islamsko državo.

Edino v filmu James Bond: Dih smrti (The Living Daylights, 1986, John Glenn) se je Timothy Dalton kot Bond znašel med Talibani, v boju proti Rusom, na strani bodočih nasprotnikov službe njenega veličanstva. Šlo je za filme, ki indirektno obujajo ozračje svojega časa.

Ko prvič srečamo vodjo SPECTRE v novem filmu, sedi v senci na začetku dolge mize, kjer njegovi očitno prestrašeni podrepniki poročajo o uspehih na področjih sodobnega suženjstva in monopolizacije zdravil proti epidemijam v tretjem svetu.Je podoba totalitarne moči, ki bi lahko izstopila iz filmov o doktorju Mabuseju, ki jih je nekoč snemal Fritz Lang in so bile alegorije vzpona nacionalsocialističnega terorja.

Tokrat je organizacija postavljena v čas Wikileaksa in Edwarda Snowdna. SPECTRE ima svojega človeka v britanski tajni službi, in ta manevrira, da bi združil obveščevalce devetih držav v eno popolno nadzorovalno službo, ki bo pod skritim nadzorom SPECTRE. Izgovor za vse pa je strah pred terorizmom. Ko ena devetih držav zavrne načrt, SPECTRE organizira v njej teroristični napad, da se premisli. Tako da se film igra s našimi strahovi pred svetovnim nadzorovanjem, vendar jih prenese od vlad na fiktivno vsemogočno organizacijo.

Podobno vlogo igra organizacija Hydra v filmih o Stotniku Amerika, kjer izvemo, da je že zdavnaj prevzela nadzor nad ameriškimi obveščevalnimi službami in da je od druge svetovne vojne zaslužna za večino vojn in nasilja v svetu, zato da ustvari takšen kaos, da bo ljudstvo zahtevalo totalitarizem. SPECTRE ne gre tako daleč, ampak spada med teorije zarote, v katerih obstaja en center zla, ki je kriv za vse, namesto kaotičnega sveta, v katerem živimo in v katerem so viri zla neštevilni. Zapleteni svet, v katerem ni jasno, kdo so slabi, a še posebej ne, kdo so dobri fantje, je reduciran na nekaj enostavnega in intelektualno obvladljivega.

Sam doživljam pomen organizacije SPECTRE (pa tudi Hydre) kot nekaj simboličnega: upodobitev najtemnejših in najbolj totalitarnih (z drugimi besedami fašističnih) impulzov vlad. Samo ime SPECTRE je akronim za Special Executive for Counter-Intelligence,Terrorism, Revenge and Extortion (Posebna eksekutiva za kontrašpijonažo, terorizem, maščevanje in izsiljevanje). Beseda pa pomeni tudi prikazen, kot je tista prikazen komunizma, o kateri sta pisala Marx in Engels, le da je to prikazen privlačnosti neomejene moči prek neomejenega nadzora, ki je prava prikazen našega časa; prikazen, ki je že tu. Bond postane robati individualist, stari fant, naš človek; vohun, ki se bojuje proti neomejenemu visoko tehnološkemu vohunstvu. Videti je, vsaj v svetu Jamesa Bonda, da nas pred obveščevalnimi službami lahko rešijo le obveščevalci. Pravo protislovje.

No, vse to razglabljanje ni potrebno za užitek ob tem dolgem a izjemno gledljivem filmu. Je pa zanimivo opaziti, kako takšne filmske superprodukcije črpajo iz strahov našega časa in jih hkrati hranijo in ponujajo paradoksalne rešitve.