(2015, Alan Taylor) je najnovejši v vrsti filmov, ki skušajo z nekakšnim sistemskim resetom podaljšati življenje franšizni zgodbi, na kar namiguje že z besedno igro v naslovu.

Je tudi najnovejši v vrsti filmov, ki se ukvarjajo z grožnjo osamosvojene umetne inteligence, v čemer je nekaj temeljno konservativnega. Na kratko rečeno je film Terminator: Genisys kot nekakšna frankensteinovska pošast, sestavljena iz številnih poklonov prvinskim elementom zgodbe, ki je zdaj stara že tri desetletja, in novejših fabulativnih vložkov in rešitev, ki naj bi bili prilagojeni aktualnosti. In akcijski tempo te pošasti naj bi bil dovolj hiter, da preskoči številne nelogičnosti v pripovedi in nasploh. Resnici na ljubo, čisto vseh problemov s fabulativno logiko ni znal rešiti niti izvirni Terminator Jamesa Camerona, po štirih filmih in vmesni televizijski seriji pa se je Moebiusov trak vzporednih resničnosti in časovnih preskokov stopnjeval do takšne mere, da bi se še Philipa K. Dicka polotil glavobol.
No, filmsko pripoved drži skupaj to, da se v svojem jedru bolj kot s tehnologijo ukvarja s temeljnimi človeškimi zadevami, kot so vprašanja človečnosti in odgovornosti, žrtvovanja, konstrukcije družine, preživetja in nadaljevanja vrste. V tem pogledu velja omeniti, da je film dejansko boljši od napovednika, kar se pri tem tipu del zgodi zelo redko. Pripoved drži skupaj tudi vrnitev Arnolda Schwarzeneggerja in njegove značilne samoironije, kar film približa čaščenima prvima deloma, hkrati pa je precej močna referenca na 80. leta. Tedaj se je z intimnimi paradoksi časovnega potovanja na luciden in duhovit način ukvarjala neka druga franšiza – govorimo seveda o trilogiji Vrnitev v prihodnost, iz katere si je Terminator: Genisys marsikaj izposodil.
Na začetku omenjeni Dick pa se je v svojih futurističnih preganjavicah glede nečesa vendarle motil. Past svetovne digitalne revolucije, ki jo živimo in pred katero na ne najbolj subtilen način svari franšiza Terminator, ni v tem, da bo vse uničila, ampak da ni mogoče ničesar prav zares uničiti, pokopati in pozabiti. Slej ko prej je vse znova obujeno in na novo aranžirano, kvečjemu resetirano, nikoli izbrisano. Svet informacijske tehnologije se torej ne spreminja v svet androidov, ki sanjajo o električnih ovcah, ampak v svet vampirjev in živih mrličev.
Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).