Skoraj vsak režiser ima kako muzo, h kateri se vedno znova vrača, in za Feiga se zdi, da vsaj razume, če že ne vedno upošteva, da je McCarthyjeva zapravljena v zgolj stereotipnih vlogah glasnih, vulgarnih, štorastih debelušk - po Dekliščini in Drznem paru je igralka tokrat prvič sama na čelu njegovega filma.

Vohunka se pogumno loti že ničkolikokrat prežvečenega žanra vohunske komedije (Austin Powers, filmi Lesleya Nielsena ...). Kolikokrat je še lahko smešno, da za uvodno špico uporabijo melodramatično balado in stilizirane, monokromne silhuete? se lahko človek vpraša že po dveh minutah. Toda film utrujeni koncept poživi z združljivo igralsko zasedbo, nekaj precej posrečenimi štosi in učinkovitim tempom. Predstavljajte si bondijado, pripovedovano s perspektive Moneypenny in cepljeno s situacijsko komedijo; film ne skuša eksplicitno in s pretiravanjem parodirati mačističnega koncepta klasičnih vohunskih filmov, pač pa fokus zgolj prenese na žensko stališče, kar nam prihrani potencialni obratni seksizem zamenjanih vlog.

Kljub omejeni naravi materiala McCarthyjeva pokaže svoj široki razpon ter v tihe trenutke med akcijskimi skeči vnese dovolj iskrenosti in ranljivosti, da njen lik zaživi kot tridimenzionalna osebnost, za katero je lahko navijati in z njo sočustvovati.

Kadar ravno ne peče tort in prinaša kave svojim kolegom nekje v najneuglednejših, s podganami preplavljenih pisarnah CIE, je dobrovoljna, a spregledana analitičarka Susan Cooper (Melissa McCarthy) desna roka zlatega dečka na terenu, kvazibondovskega agenta Bradleyja Fina (Jude Law, v nastavitvi stereotipne britanske uglajenosti), v katerega je seveda tudi zelo očitno zaljubljena.

Ko Fine med ponesrečeno misijo pade v sovražnikove roke in je ubit, se izkaže, da sovražnik (pardon, sovražnica) Rayna Boyanov (Rose Byrne) pozna identitete vseh tajnih agentov na terenu in se ji je zato skoraj nemogoče pritihotapiti blizu. Direktorica agencije (Allison Janey) tako skoraj nima druge izbire, kot da sprejme ponudbo pohlevne, preplašene Susan, ki se počuti krivo za Finovo smrt. Ker je nihče ne pozna, jo CIA lahko pošlje po kostanj v žerjavico. Približati se mora Rayni, ki pozna lokacijo skrite jedrske bombe, in o njenih premikih poročati CII. Brez vmešavanja. (Pri tem se mora sprijazniti z ne ravno glamuroznimi krinkami tipa žalostna ločenka in "homofobna teta" z grozljivo trajno).

Jasno je, da se bo Susan na postulat o nevmešavanju zelo hitro požvižgala: nemudoma se infiltrira v Raynino gručico mišičastih pribočnikov, in skupaj se prek Rima in Pariza podajo proti Budimpešti, kjer naj bi se pogajalo o prodaji jedrske bombe bogatemu italijanskemu plejboju (Bobby Cannavale). (Mimogrede, kljub čudovitim zračnim posnetkom budimpeškega parlamenta in Donave ni življenje na ulicah niti slučajno podobno utripu madžarske prestolnice).

Feig je v film strpal tudi celo četico stranskih likov, ki poskrbijo, da vsega bremena duhovitih gegov na ramenih ne nosi McCarthyjeva. Susan, ki je zdaj agentka na terenu, asistira analitičarka Nancy (Miranda Hart), od nekod pa se pojavi tudi italijanski Romeo in tajni agent Aldo (Peter Serafinowicz), ki jo bolj ali manj skuša samo grabiti za obline. V tem naboru najbolj izstopa Jason Statham kot prekaljeni vohunski maček z neskončnim repertoarjem junaških zgodb s terena ("Nekoč sem si odtrgano roko moral prišiti nazaj ... z drugo roko"), ki sklene situacijo sanirati na lastno pest. Statham, ki se kot agent Ford jemlje smrtno resno, mirno parira kolegom z neprimerljivo več izkušnjami v komičnih vlogah; veliko lažje kot v Plačancih mu je verjeti, da je pripravljen briti norce iz svojega profila akcijskega junaka.

Direktor fotografije Robert D. Yeoman (Grand Budapest hotel) solidno oponaša posnemani žanr, a Vohunka le ni tako mojstrsko posneta in zmontirana, kot denimo 21 in 22 Jump Street (kjer je za kamero stal Barry Peterson), če se držimo samo primerljivih filmov.

Glede na to, kakšna neprebavljiva mȏra znajo biti parodije, se Vohunka odreže več kot solidno. Njen največji adut je v tem, da subvertira vloge spolov - tako protagonistka kot antagonistka sta ženskega spola - ne da bi morala pri tem eksplicitno s prstom kazati na svojo "naprednost". Čeprav ne ne seže do kake ostre, kritične poante (nekako splošno komentira le dejstvo, da ljudem (ne)kompetentnost pripisujemo na podlagi njihovega videza), pa vseeno ne zabrede pregloboko na področje cenenih šal z zadnjega konca prebavnega traka.

Čakamo, kako se bo tandem Feig-McCarthy naslednje leto obnesel v "rebootu" Izganjalcev duhov.

Ocena: -4; piše Ana Jurc