Steven Soderbergh se je leto dni po Vročem Miku s precej pompa upokojil kot filmski režiser, a to ne pomeni, da je svoje XXL-nadaljevanje izpustil iz rok: kot direktor fotografije in motažer je podpisan s psevdonimoma, kot izvršni producent s pravim imenom, režijo pa je tako ali tako prevzel njegov stalni pomočnik Gregory Jacobs. Drugače povedano: v dobrem in slabem je Vročega Mika XXL treba gledati kot (bolj ali manj) Soderberghov film.

Če je bil Vroči Mike, ki ga je menda navdihnila resnična kariera Channinga Tatuma (preden je uspel kot igralec, naj bi se na Floridi slačil kot "Chan Crawford"), zgodba o odraščanju in presenetljivo življenjska, osebnoizpovedna drama, ima Vroči Mike XXL v izhodišču ohlapnejšo, a tudi eksplicitneje komično zasnovo. Neki recenzent ga je opisal kot Oceanovih 12 striperskega žanra - če kaj takega sploh obstaja: druščina različnih značajev se zbere za "zadnji veliki podvig", preden se bodo razšli vsak v svojo smer.

Veliko več poudarka kot v prvem delu je na prijateljstvih med posameznimi liki (dobili smo nekakšen slačifantovski "bromance"), čeprav kaki pretirano duhovite replike, roko na srce, niso osrednji adut scenarija. Res pa, da nihče niti ne pričakuje dialogov na ravni Aarona Sorkina, glavni so pač - radiatorčki, in največ truda je bilo vloženega v koreografirane sekvence. Nenehno poudarjanje, da so vsi protagonisti striktno heteroseksualci, sicer daje slutiti, da film le ni tako seksualno osvobojen, kot bi se rad pretvarjal - so pa vseeno nagovorjena sicer spregledana ciljna občinstva ločenk, zanemarjenih zakonskih žena v srednjih letih in istospolno usmerjenih (med drugim se ustavimo na tekmovanju transvestitov).

Od dogodkov iz prvega filma so torej minila tri leta. Mike (Channing Tatum) končno počne, kar si je od nekdaj želel - po naročilu izdeluje svoje unikatne kose pohištva. A življenje vseeno ni sanjsko: z Brooke, ki je osvojil na koncu prvega filma, sta se očitno razšla, živi v luknji in svojemu edinemu zaposlenemu delavcu ne more niti plačevati zdravstvenega zavarovanja. In, roko na srce, prejšnjo kariero tudi na tihem pogreša: takoj, ko na radiju zasliši komad "svoje" točke, Ginuwinov Pony, skoraj resignirano zavzdihne v kamero, a obenem že trza z boki. Sledi ena najbolj osupljivih plesnih sekvenc, kar jih boste kdaj videli na velikem platnu, posneta in zmontirana kot hommage Tatumovi telesni popolnosti. (Kadar je čas za njegove plesne točke, Vroči Mike XXL v hipu neha biti ekipni film, za kar se predstavlja, in je zgolj in samo Channingov šov.)

Ko fant torej izve, da se njegova nekdanja ekipa mudi v mestu, ni treba veliko prepričevanja, da svoje predmestno životarjenje začasno obesi na klin in se z njimi odpravi na "konvencijo slačifantov" v Myrtle Beachu. Težava je le v tem, da so Kralji Tampe le še senca svoje nekdanje slave. Njihov šef in moderator Dallas (Matthew McConaughey) jo je z zvezdo šova Adamom (Alex Pettyfer) popihal v tujino (njegov "all right, all right, all right" bo na trenutke v tem filmu zelo manjkal). Naši mišičnjaki - bajno obdarjeni Richie (Joe Manganiello), newagevsko poduhovljeni Ken (Matt Bomer), latino lover Tito (Adam Rodriguez) in postaranemu wrestlerju podobni Tarzan (Kevin Nash je v resnici znan obraz v svetu WWF) imajo v tem filmu občutno večje vloge - bolj ali manj veselo pozdravijo vrnitev izgubljene ovčice Mika. Pred konvencijo se bo treba ustaviti še v Savanni, kjer svojo lastno "eksotično palačo za zabavo" vodi Mikova nekdanja ljubezen Rome (Jada Pinkett Smith). (Na konvenciji bomo srečali tudi lik Elizabeth Banks, ki sliši na ime Paris, ker eno poimenovanje po mestu na film očitno ni dovolj.) Pot nam prekriža še Amber Heard kot Mikova nova simpatija in gledalkin alter-ego (če sodimo po njenem blaženem nasmešku v velikem finalu), ki pa tudi tokrat poponoma zbledi v prisotnosti boljših igralk: Andie McDowell blesti kot osamljena južnjaška "puma", čeprav bi bilo najbrž preambiciozno njen lik razumeti kot komentar spregledanosti ne več rosno mladih žensk v zabavni industriji.

Bi bilo zavijanja z očmi in zgražanja nad popredmetenjem ljudi več, če bi bil to film o slačidekletih? Gotovo. Morda je na glavo obrnjen odnos med spoloma še dovolj redek pojav na velikih platnih, da deluje kot svež, zabaven prijem, pomaga pa tudi, da se film ne jemlje preveč resno. Jacobs se zaveda, da operira na spolzkem terenu, ki bi kaj hitro lahko zdrsnil v področje neokusnega: Vroči Mike XXL je zato zelo očitno zastavljen kot promocija ženske emancipacije. Dekleta vseh starosti, postav in ras so postavljena na piedestal, pa naj bo to v improvizirani odi ločenki, ki jo spesni Andre (Donald Glover), v plesnih točkah naših protagonistov ali pa tem, da jih Rome brez izjeme naslavlja s "kraljicami". Moški vas hočejo samo osrečiti, uresničiti vsako vašo skrito fantazijo, nam dopoveduje Jacobs, in odnos med polgolimi mišičnjaki in vreščečimi ženskami ni nikoli postavljen pod vprašaj. Slačifant je kavalir, fantazija, katarza, ne pa revež, ki se je prisiljen slačiti za preživetje.

Format "filma ceste", ki ga uporabi Vroči Mike XXL, je sicer likom na kožo pisan precej manj kot koncept prvega dela, in še posebej prizori, v katerih protagonisti duhovičijo in iščejo svoja življenjska poslanstva (eden je slikar, drugi dela organski jogurt, in tako dalje), so zgolj dolgočasno raztegovanje minutaže. Podton spolne eksploatacije in vprašanje gospodarske krize, ki posameznika sili v razprodajo dostojanstva, sta - za razliko od prvega filma - potisnjena v stran.

Naši "moški zabavljači", kot si pravijo, se v posel torej vračajo iz ljubezni do plesa in ne zaradi finančne stiske - in tudi Vroči Mike XXL vsaj na prvi pogled ne vzbuja občutka, da je le cinično hlastanje za zaslužkom. Če si dovolite, se boste ob njem celo zabavali.

Ocena: +3; piše Ana Jurc