V gledališkem listu predstave Zala Dobovšek zapiše, da je Življenje kot delo drama o tesnobi staranja, drama o tesnobi v slabem zakonu, drama o slabem in zamujenem življenju, je pa tudi drama o strahu pred smrtjo, strahu pred osamljenostjo, drama o tem, kaj se nam zdi pravilno in odgovorno ravnanje, drama, ki precej stereotipno deli moške in ženske vloge, drama, v kateri moški krivi, ženska krivdo sprejema, a pri tem ne ostaja ponižno tiho (četudi traja nekoliko, da zbudi svoje čute za samoobrambo). Skratka, gre za dramo, ki z izrazito življenjsko tematiko odpira vprašanja, ki so blizu vsakomur.

Realistična postavitev režiserja Andreja Jusa sicer jemlje v obzir ohlapen Levinov okvir igre v igri, ki mestoma predvideva rušenja četrte scene, nagovor občinstva in izstope v nadrealno, vendar vse to ostaja v zadanih okvirih realističnega, kar igralcema omogoča interpretacijo, s katero se gledalci poistovetijo. Njuna igra se giblje nekje med zagrenjeno tršatostjo (Jona Popoh Borisa Ostana) in mehkobno jedkostjo (Leviva Popoh Jette Ostan Vejrup) in ustvarja polnokrven odnos drug drugega naveličanega para, pri čemer pa trenutni izstopi iz gledališke realnosti (kršenja četrte stene, začetni Ostanov nagovor gledalcev in tudi konec) ostajajo brez pravega poudarka. Kar pravzaprav pod vprašaj postavlja njihovo umeščenost v gladko tekočo postavitev (dramaturgija Alenke Klabus Vesel). Prav tako v okvirih realizma ostaja metafizičnost konca (posmrtni pogovor žene z možem) in nadrealnost vskoka tretjega - Gunkla, ki ga gledalec sprejme kot popolnoma mogočega, četudi se zgodi sredi noči. Epizodni nastop Gregorja Čušina skozi komiko osvetli zakonski odnos in daje moč za nadaljnji razvoj dogodkov.

Ne glede na izstopajoče drobce pa Jusova postavitev in igra glavne igralke in igralca celovito zaobjame težaven odnos prepirajočega se para ter njuno zagrenjenost, sovraštvo, bes, samopomilovanje (on v njej vidi samo še staro povešeno rit, ki ga duši, ona pa ne glede na dobrohotnost, ki jo skuša obdržati, njega vidi kot preprosto robo iz poceni materiala) podaja skozi humorno lahkotnost, ki jo narekuje življenje. Utesnjenost 30 let trajajočega zakona in zamejenost njunih življenj nakazuje škatlasto zaprta scenografija Urše Vidic, ki sredi odra pušča le odprtino za zakonsko posteljo in majhno spalnico (morda bi bila lahko ta odprtina le za kanček večja, kar bi omogočilo boljši pogled s stranskih stolov), medtem ko kostumografija Sare Smrajc Žnidarčič sledi črtasti zasnovi scenografije. Glasba Larena Poliča Zdraviča pa prispeva k vzdušju in poudarku zaključne scene.

Življenje kot delo je drama iz vsakdanjega življenja malega človeka, ki se zaveda, da mu nekaj manjka, pa niti sam ne ve, kaj je to, niti tega, kaj bi bila njegova rešilna bilka. Življenje kot delo je vse to, kar pravi naslov, je zgodba o tem, kako je neprestano treba delovati, kako se je neprestano treba truditi za sebe in drugega, kako nam nič v življenju ni dano kar tako, kako je vsak trenutek življenja delo za samega sebe, čeprav je to morda trenutek lenarjenja. Je drama o grdem polnočnem prepiru zakoncev, ki se poznata do obisti, in pred gledalcem zariše življenje, kot je; zagrenjeno, rožnato, tršato, mehko, jezno, humorno ...