Henry Rollins je svojo glasbeno pot začel že v najstniških letih kot pevec hardcore punkovske zasedbe State of Alert. Del glasbene zgodovine je postal že kmalu po tem, saj so ga angažirali Black Flag, ki veljajo za eno prvih hardcore punkovskih zasedb kot tudi za pionirje posthardcora.

Henry Rollins (1961). Foto: Kino Šiška/Ross Halfin
Henry Rollins (1961). Foto: Kino Šiška/Ross Halfin

Dejstvo je, da je njegov rodni kraj Washington, tako rekoč zibelka in prestolnica hardcore punka v ZDA, po njegovih besedah morda imel nekaj opraviti z njegovo glasbeno usmeritvijo, vendar dodaja, da je morda še več opravka s tem imelo obdobje, v katerem je živel tam.

Po razhodu Black Flag je ustanovil Rollins Band, ki je predvsem po zaslugi uspešnice Liar v letu 1994 dosegel svetovno slavo, pesem pa je bila nominirana za nagrado grammy. Rollins pa je že deset let prej ustanovil tudi založbo 2.13.61 (mimogrede, gre za njegov rojstni datum 13. februar 1961), kjer je sprva izdajal svoje knjige in albume z govornimi nastopi.

Nekaj let po prelomu tisočletja je začel napovedovati svoj umik iz sveta glasbe, med drugim zato, ker je bilo koncertiranje zanj "prejkone gladiatorski športizvajanje glasbe je bilo fizično boleče". Predvsem pa se je z glasbo prenehal ukvarjati, ko ni "več razmišljal lirično". Rollins, sicer neprekosljivo silovit frontman, je znan tudi po svoji praktično vseživljenjski treznosti. V najstniških in zgodnjih dvajsetih letih je le nekajkrat eksperimentiral z alkoholom, marihuano in LSD-jem, a je kljub temu zagovornik uzakonitve konoplje.

Z leti se je uveljavil kot pisatelj (napisal je več kot 30 knjig), umetnik govornih nastopov, aktivist, radijec in televizijec, pa tudi igralec ter še marsikaj drugega. Zvočna različica knjige spominov Get in the Van: On the Road with Black Flag mu je leta 1994 prinesla nagrado grammy. Leta 2014 so ga za njegov prispevek k umetnosti, kulturnemu ohranjanju in političnemu aktivizmu nagradili z nagrado Raya Bradburyja, tri leta pozneje je prejel še novinarsko nagrado južne Kalifornije. V Sloveniji smo ga že imeli priložnost videti - leta 2000 je s svojo zasedbo Rollins Band nastopil na Rock Otočcu.

Njegovi spoken word oziroma govorni nastopi so kombinacija političnega komentarja in osebnih anekdot, humorja, ogorčenja in popkulture, vse skupaj pa je motreno z zdravim odmerkom skepticizma. Z letošnjim februarjem se je podal na turnejo Good To See You 2023, v sklopu katere bo 7. februarja (torej le nekaj dni pred svojim 62. rojstnim dnevom) na nastopu v Kinu Šiška "pripovedoval o dogodkih iz svojega življenja v kratkem obdobju med zadnjo turnejo in pandemijo ter v zadnjih nekaj mesecih, ko so stvari postale še bolj čudne".

Več pa v spodnjem intervjuju!


Henry Rollins (takrat znan še pod rojstnim imenom Henry Garfield) kot frontman State of Alert, ki so obstajali le od 1980 do 1981, ko je dobil povabilo, da se priključi Black Flag. Foto: Discogs
Henry Rollins (takrat znan še pod rojstnim imenom Henry Garfield) kot frontman State of Alert, ki so obstajali le od 1980 do 1981, ko je dobil povabilo, da se priključi Black Flag. Foto: Discogs

Koliko je to, da ste odraščali v Washingtonu, prispevalo k vaši glasbeni usmeritvi in tudi h glasbeni usmeritvi tamkajšnjih mladih? Katere vplive bi še poudarili kot ključne za vaš ustvarjalni razvoj?
Mislim, da je mesto morda imelo nekaj opraviti s tem, a morda je še več opravka s tem imelo samo obdobje, ki sem ga preživel v Washingtonu. Naj najprej odgovorim na ta vidik. Bil sem okoli zasedb Teen Idles, Bad Brains in Minor Threat, ki so bili naši lokalni glasbeniki. The Cramps so pogosto prihajali v Washington, in kadar koli sem le lahko, se jih šel poslušat. Spremljal sem, kako je Ian MacKaye ustanovil glasbeno založbo Dischord Records. Vse to je zelo vplivalo name. Kar pa zadeva sam Washington kot kraj ... Veliko je bilo rasizma. A gre za lepo mesto. Moje najljubše mesto. Je tudi zelo nasilno, in to je vplivalo name. Če bi bil vzgojen na manj turbulenten način, v manj intenzivnem mestu, bi se morda odločil za drugačno glasbo. Kot človek sem zapisan ulici, odraščal sem v Washingtonu, in mislim, da glasba, v katero sem se spustil, izhaja iz tega.

Iskreno povedano, nikoli se nisem imel za umetnika. Kar je v meni, dam ven.

Henry Rollins

Iskreno povedano, nikoli se nisem imel za umetnika. Kar je v meni, dam ven. To je vse, kar sem kdaj koli počel, to je tisto, kar mi pade na pamet. Pravzaprav sploh nimam neke zavesti o tem, da bi bil umetnik ali da bi se razvijal. Morda sem izboljšal svoje pisanje, kar se tiče jasnosti in ekonomičnosti, vendar stavim, da se najdejo ljudje, ki se ne bi strinjali s tem.

Znano je, da še zmeraj redno obiskujete koncerte in ste na tekočem z dogajanjem na sceni, zavezani hard coru oziroma punk rocku. Katere so po vašem mnenju glavne spremembe od časov, ko ste se sami ubirali prve korake na tej glasbeni sceni? Kaj se je spremenilo na bolje in kaj na slabše?
Sicer nisem neki strokovnjak, a zaznal sem, da varnostniki ne pretepajo več obiskovalcev, ob čemer opažam tudi, da skoraj ni več pretepov med samim občinstvom, kar je res super. Mislim, da se prav nič ni spremenilo na slabše. Gre za glasbo, zmeraj se bo našel nekdo, ki jo bo igral, in nekdo, ki jo bo poslušal. Zame je to kontinuum. Če včasih zveni podobno kot prej … no, treba je razumeti, da na kitarskem vratu ni prav veliko prostora, zato pač na neki točki zmanjka možnosti. Najboljše pri vsem je, da se še zmeraj najdejo zasedbe in občinstvo. Zame to pomeni zmago.

Z zasedbo Black Flag, ki je večkrat zamenjala svojo postavo. Foto: Discogs
Z zasedbo Black Flag, ki je večkrat zamenjala svojo postavo. Foto: Discogs

V Sloveniji ste nastopali že v času, ko je ta bila še del Jugoslavije. Vas vežejo kakšni posebni spomini na koncerte, ki ste jih igrali po jugoslovanskih republikah ali pa prav v Sloveniji?
Mislim, da smo v Ljubljani prvič igrali leta 1987. Spoznali smo člane Laibacha, kar je bilo zelo kul. Spomnim se, da so varnostniki naravnost znoreli nad občinstvom, kot da bi mislili, da je z njim nekaj narobe. Bilo mi je skoraj smešno, a sem bil v položaju, ko sem se seveda moral osredinjati na glasbo, a kljub temu hkrati biti pozoren na dogajanje v občinstvu.

Bi lahko ocenili, katera vaša plošča ali plošče – samostojna ali s katero od zasedb – iz vaše glasbene preteklosti vam je najbolj pri srcu?
Ne želim biti težak, a nimam nobene "najljubše" plošče ali stvari, ki sem jo kdaj naredil. Stvar naredim, poslušam na masteringu in potem običajno nikoli več ne slišim plošče. Ne maram poslušati ničesar, kar sem ustvaril. Vse je bilo posledica bolečine, tako da bi bilo kot vrnitev v prometno nesrečo ali kaj podobnega. Rad pobegnem od končane stvari in se lotim naslednje. Nisem tak, ki bi bil ponosen na kar koli, kar sem ustvaril. Zame je vse ustvarjanje kot bruhanje – povnanjena notranjost.

Ne maram poslušati ničesar, kar sem ustvaril. Vse je bilo posledica bolečine, tako da bi bilo kot vrnitev v prometno nesrečo ali kaj podobnega.

Henry Rollins

Ali s katerega koli vidika pogrešate čase, ko ste bili še v vlogi glasbenika na odru ali v studiu?
Ne pogrešam. Z glasbo sem se ukvarjal zgolj do točke, ko nisem več razmišljal lirično. Tam nimam več kaj početi. Nikoli mi niti ni bilo tako zelo všeč biti v bendu. Biti v skupini ni zame, vendar je to tisto, kar moraš narediti, da lahko sporočaš prek glasbe. Koncertiranje je bilo zame prejkone gladiatorski šport. Občinstvo je občinstvo, oder je arena in glasba je borec, ki me poskuša ubiti. Tako je bilo zame. Izvajanje glasbe je bilo fizično boleče. Na koncu je uničilo moje telo. Nisem prepričan, ali je na koncu bil kdo zmagovalec. Nastopi, kakršne imam zdaj, pa so na neki način celo težji zame. Sam sem, tako da nimam ničesar, čemur bi lahko pripadal. Če zamočim, bo to vsem očitno. Govorni nastopi so kot opravljanje zaključnega izpita med hojo po vrvi. Zmorem, vendar je izčrpavajoče.

Ste bili po svoji glasbeni upokojitvi deležni povabil za nastope ali snemanje z drugimi glasbeniki kot gost? In zakaj ste jih v tem primeru zavrnili?
Sem bil. Pravzaprav sem dobil nekaj res neverjetnih ponudb. Skupine in umetniki, katerih oboževalec sem. Ampak, kot sem rekel, s tem sem končal. Glasba je bila zame stvar časa in prostora. Mislim, da bi bilo nespoštljivo, če bi se vrnil k temu.

Glede na to, da ste zelo pronicljiv opazovalec in komentator stanja človeštva in sveta, kako si predstavljate razmere po svetu čez, recimo, okroglo desetletje?
Mislim, da bo še slabše. Takrat se bo tu in tam uporabila kakšna na znanost oprta rešitev in se bodo morda stvari na teh področjih izboljšale. Ljudje smo zadosti sebični, da ustvarimo globalno nočno moro in zadosti pametni, da ustvarimo rešitve za njeno nevtralizacijo, a preneumni, da bi jih uresničili. In tako se konča za človeštvo. Ne bo kmalu, bo pa sčasoma.

Nedavne omejitve zaradi pandemije so bile vsaj idealne za branje ali gledanje filmov. Bi mogoče bralcem priporočili kakšen naslov? Je material iz tistega obdobja, ki ga uporabljate v svojih govornih nastopih, bolj samoopazovalen kot sicer?
Nisem gledal prav veliko filmov, težko mi je dovolj dolgo sedeti pri miru. Prebral sem dobro knjigo Elizabeth Becker You Don't Belong Here. Gre za knjigo o novinarkah in fotografinjah v vietnamski vojni. Prebral sem nekaj knjig o neuspehu gibanja za državljanske pravice v ZDA, da bi razumel, zakaj so tam stvari tako zaj***ne. Ne vem, ali bi se vam zdele prav zanimive. Nisem toliko bral, kot sem pisal, tudi predeloval že napisano in raziskoval. Bil je težek čas.

Grafično podobo turneje podpisuje ameriški sodobni umetnik in aktivist Shepard Fairey, sicer znan po svoji znamki Obey. Med drugim je oblikoval antologijski poster za predsedniško kampanjo Baracka Obame. Foto: Kino Šiška
Grafično podobo turneje podpisuje ameriški sodobni umetnik in aktivist Shepard Fairey, sicer znan po svoji znamki Obey. Med drugim je oblikoval antologijski poster za predsedniško kampanjo Baracka Obame. Foto: Kino Šiška

Zakaj vas je Shepard Fairey, ki je oblikoval grafično podobo vaše trenutne turneje, za ta namen "oblekel" v belo haljo?
Pravzaprav sem sam prišel na to idejo. Dejansko imam laboratorijski plašč. Moja menedžerka me je fotografirala s svojim mobilnim telefonom na mojem dvorišču in jo poslala Shepardu, on pa je posnetek nato obdelal. S Shepardom vselej storiva tako. Ideja, ki stoji za to podobo, je, da mi je dovoljeno na turnejo zaradi cepiva. Znanost. Razlog, da je trajalo tako dolgo, da smo se lahko vrnili na pot, je bil v milijonih ljudi po vsem svetu, ki mislijo, da če prejmete cepivo proti covidu, se v vaš krvni obtok spusti na milijone mikroskopskih sledilnih GPS-naprav, da lahko vaša vlada spremlja vsak vaš gib. Saj veste, bedaki.

Lahko rečem, da razumem ZDA, in ker sem bel moški, imam tam veliko priložnosti. Ni mi vedno všeč, vendar tam lahko shajam. Mislim, da bi lahko živel drugje, vendar se bolj ukvarjam z opravljanjem dela, in trenutna lokacija mi to omogoča, tako da mi za zdaj to ustreza.

Henry Rollins

Že vrsto let vodite različne kampanje in nadaljujete svoj aktivizem okoli različnih perečih vprašanj in deprivilegiranih skupin prebivalstva. Kaj bi poudarili kot svoj največji uspeh na tem področju? Se trenutno aktivno posvečate kakšni aktivistični dejavnosti?
Kar se tiče vidne spremembe v nečem, bi poudaril delo, ki sem ga opravil s številnimi v imenu t. i. trojice iz Zahodnega Memphisa (trije mladeniči so bili leta 1994 po krivem obtoženi umorov treh dečkov in bili izpuščeni na prostost šele po skoraj dveh desetletjih, op. n.). Če ne bi bilo vsega dela, ki so ga v njihovem imenu opravili aktivisti, bi bili še zmeraj zaprti ali mrtvi.

Kateri so vaši glavni interesi ob obisku tuje države, saj ste znani kot samotni popotnik? Kateri deli sveta ali kulture so se vas najbolj dotaknili? Ste morda kdaj razmišljali o selitvi iz ZDA?
Vselej se poskušam podati na ulice in hoditi čim dlje naokrog. Obiščem lepe predele in tudi ne tako lepe predele, saj poskušam razumeti stvari tudi s te ravni. Afriške kulture, po katerih sem se lahko potepal, so bile zame najvplivnejše. Človeštvo meče vse svoje najslabše Afriki naravnost v obraz. Podnebne spremembe, preusmeritev vode, suša, nenadzorovana korupcija, umiranje na nespodobni ravni in skoraj neprestan konflikt nekje na celini so nekaj običajnega. Poleg Afganistana in Sibirije živijo ljudje v predelih Afrike, kot je severni Mali, v najtežjih okoljih na planetu, kar sem jih kdaj obiskal. Ne vem, kako jim to uspe. Lahko rečem, da razumem ZDA, in ker sem bel moški, imam tam veliko priložnosti. Ni mi vedno všeč, vendar tam lahko shajam. Mislim, da bi lahko živel drugje, vendar se bolj ukvarjam z opravljanjem dela, in trenutna lokacija mi to omogoča, tako da mi za zdaj ustreza.

Henry Rollins med enim od svojih govornih nastopov v letu 2013. Foto: Wikipedia/Morten Jensen
Henry Rollins med enim od svojih govornih nastopov v letu 2013. Foto: Wikipedia/Morten Jensen

Vzgajati otroke in jih ne zj***ti …, mislim, da je to 99-odstotno nemogoče, in mislim, da se razmnožuje preveč takih, ki niso niti približno kvalificirani za to.

Henry Rollins

Znano je, da ste že zdavnaj sprejeli odločitev, da ne boste imeli otrok. Čemu ste se takrat odločili za to? In če bi se danes znova odločili za tako, bi obstajali kakšni drugi ali dodatni razlogi?
Nikoli nisem razmišljal o otrocih. Če želite to opraviti, kot je treba, morate prenehati delati večino tega, kar počnete, in se posvetiti temu zelo zapletenemu, hitro razvijajočemu se bitju. Velika verjetnost je, da boste zamočili. Vzgajati otroke in jih ne zj***ti …, mislim, da je to 99-odstotno nemogoče, in mislim, da se razmnožuje preveč takih, ki niso niti približno kvalificirani za to. Nekateri izmed tako rekoč zadnjih ljudi na planetu, ki naj bi sploh imeli otroke, jih imajo. Svojih slabih lastnosti ne bi želel nikoli prenesti na kogar koli. Zelo pomanjkljiva garnitura genov obeh mojih staršev se tako konča z mano. Svetu delam uslugo, verjemite mi.