Razstava, ki bo v Mestni galeriji Ljubljana na ogled do 2. maja, temelji "na ideji obratnega pogleda nazaj s pozicije današnje umetničine produkcije". Razvoj njenih razmislekov je po besedah kustosinje Barbare Sterle Vurnik povzet v dialogu med novejšimi in starejšimi deli, vključno z njeno najzgodnejšo in najodmevnejšo videoinstalacijo Stopnišče iz leta 1992.

Skozi svoja dela je odmevno razvila koncept videoprostora in je ena prvih videastk v našem prostoru, a pravi, da ji je poimenovanje videoumetnica najmanj všeč. "Sem univerzitetna diplomirana filmska režiserka, ki se najbolje počuti v večmedijskem ustvarjanju in raziskovanju izraznih možnosti s pomočjo vse kompleksnejših orodij in materialov."

V najnovejšem projektu Su.Persenso.ry razmišlja o napredku prek nedokončanih urbanih ruševin. "Na ruševine vedno gledamo kot na arheološki ostanek, lahko pa jih vidimo tudi kot prihodnost zgradbe, saj bo potencialno vsaka zgradba nekoč ruševina," opisuje umetnica, ki o sodobnih umetniških praksah in videofilmu predava tudi študentkam in študentom na Akademiji Umetnosti Univerze v Novi Gorici. "Hitrost tehnoloških izumov je nekontrolirana in tako večkrat postane ruševina nekaj, kar še sploh ni zgrajeno." Vedno bolj se posveča raziskovanju obratnega procesa, sintropije, ki je samoorganizacijska, zdravilna moč narave. Prav to vidi kot paradigmo prihodnosti.

Jasna Hribernik ustvarja na polju umetniškega videa, dokumentarnega filma, video/svetlobnih instalacij in objektov ter prostorskih intervencij. Režirala je številne dokumentarne filme in dokumentarne TV-nanizanke, ki so gostovali na mednarodnih festivalih, med njimi so denimo 45 km morja, Černobilski zvonovi, Hiša nasprotij, Ko nam je žoga padla na glavo.

Kot pravi, je ob snemanju dokumentarca Vroče v mestu v New Yorku ob spremljanju govorov Georgea W. Busha pred napadom na Irak začutila, da mora v svojih delih govoriti o tem, kako je "mir zgolj začasna vrzel, prazen prostor netrenja med vojnimi stroji". Na trenutni postavitvi o tem med drugim razmišlja prek Krvo-teka, umetniškega eksperimenta, v okviru katerega je zmešala kri in nafto. Odkrila je, da se krvi oziroma zločina nikoli ne da zares skriti.

Več v intervjuju.

"Obstaja prihodnost, ki je predvidljiva, programirana, načrtovana, predstavljiva. Obstaja pa tudi prihodnost, 'l'avenir' (prihod), ki se nanaša na nekoga, ki prihaja in katerega prihod je popolnoma nepričakovan." (Jacques Derrida). Zakaj ste se odločili prav za to misel kot tisto, ki določa teoretski ton razstave?
Odkar delam na področju umetnosti, se precej ukvarjam z vprašanjem časa. Mogoče je bila ta usmeritev na začetku bolj intuitivna, pozneje pa sem začela raziskovati pojem časa iz različnih zornih kotov. V snovanju te razstave sem se naslonila na filozofsko misel Jacquesa Derridaja in njegov koncept prihodnosti. Njegova dva pogleda la future in l'avenir se mi zdita zelo zanimiva.

Na splošno bolj razmišljamo o prihodnosti kot o nečem, kar načrtujemo – v smislu voznih redov, koledarjev, urnikov (future), l’avenir pa poudarja tisto neotipljivo plat prihodnosti, saj je ta po definiciji nekaj, kar se še ni zgodilo. Uporabila sem besede filozofa mlajše generacije Aljoše Kravanja iz kolumne v Delu, z naslovom Filozofija in finance za novo tisočletje, o aspektu negotovosti v zvezi s kriptovalutami. Besedo l’avenir sem vzela neposredno iz Derridajevega citata in jo uporabila za naslov, zato je zapisan z malo začetnico. Detajli lahko veliko sporočajo, tipografija je zelo pomembna.

Je razstava odsev te negotovosti in tudi sprejetja neizogibnosti te negotovosti?
Ta negotovost ni nekakšen oblak, želela sem poudariti, da ni gotovosti. Razmišljati moramo in upoštevati, da je faktor negotovosti vedno navzoč. Predvsem pa moramo kritično gledati in se ne zanašati na obljube in zelo manipulativne resnice v zvezi s prihodnostjo.

Čeprav je sploh v sedanjem času prihodnost mogoče videti kot tesnobno ali pa negotovo, moram poudariti, da sem sama kljub vsemu utopistka. Ne vidim vsega zgolj v črnem, nisem človek, ki vidi prihodnost kot distopijo.

Sorodna novica Dela Jasne Hribernik, ki prevprašujejo napredek, distopije, tehnokapitalistični vojni stroj

Poudarek je predvsem na tem, da se ne gre zanašati na obljube, ki prihajajo od naftnih združb in drugih korporacij z veliko močjo?
Obljube in zagotovila, ki prihajajo iz politike ali pa recimo celo mnenja in priporočila različnih strokovnjakov, je treba analizirati v širšem kontekstu. Ko sem pred leti delala video z Nacionalnim inštitutom za biologijo, ob njihovi petdesetletnici, smo želeli narediti provokativni film o hipokriziji današnje družbe in poudariti tisto nalogo znanosti, ki naj deluje v dobro človeštva in narave.

V filmu smo na primer polemizirali politično marketinško kampanjo; čistilno akcijo Očistimo Slovenijo. Čiščenje okolice smo poudarili kot zgolj komunalno storitev, in nikakršno etično dejanje. Takšne akcije so nekakšna kupovanja odpustkov. Celotna Slovenija gre za en dan pobirat papirčke in vrečke. Potem pa že naslednji dan in do nove akcije smetimo dalje. Tudi takšne stvari je treba pri sebi nenehno prevpraševati. V svojih delih se stalno zoperstavljam nevidnim pastem znotraj družbene ureditve, v kateri živimo.

Raziskujem in preverjam različne marketinške strategije, ki jih korporacije, politika, tehnokapitalistični vojni stroji preko medijev ponujajo kot rešitve iz okoljskih in drugih problemov, v katerih smo se znašli. V tem trenutku nas na primer prepričujejo, da so električni avtomobili edina inovativna ekološka rešitev, ekonomična alternativa mobilnosti, ki je povsem neproblematična za okolje.

Pravzaprav pa gre zgolj za novo tržno nišo in ohranjanje obstoječega ekonomskega sistema. Neodvisne znanstvene študije že kar nekaj let kažejo da drvimo v povsem napačno smer, saj rudarjenje redkih kovin za baterije in proizvodnja elektrike za polnjenje prav tako povzročata izpuste toplogrednih plinov.

Na splošno ugotavljam, da kot družba kar naprej bolj ali manj uspešno zgolj saniramo posledice napačnih dejanj in odločitev, nikoli pa se še nismo zares dotaknili izvornega greha, in to je ekonomski sistem. Dokler bo potrošnja in gospodarska rast glavni politični cilj, se ne bo nič spremenilo. Drugo vprašanje je, kako ta sistem spremeniti.

Na razstavi je na ogled vaš video Stopnišče, ki naslavlja vojno na Balkanu. Vaše usmerjanje pogleda v vojne ima tam izrazito oseben pristop …
Nikoli nisem želela delati stvari na prvo žogo. Mnogi videoumetniki so v tistem času npr. v svojih delih uporabljali posnetke mrtvih ljudi iz BiH-a. Na World Wide videofestivalu, Den Haag 1993, se je odgovorni urednik televizijske postaje ArteFrance celo pošalil, da je bilo pri večernih poročilih spet veliko gradiva za videoumetnost. Video Stopnišče, ki sem ga posnela leta 1992, je nastal delno kot odziv na vojno v Bosni, delno pa se v njem zrcali tudi moja izkušnja nekaj tedenskega bivanja in snemanja v Ukrajini tik pred razpadom Sovjetske zveze.

Ustvarila sem distopičen, abstrakten ambient, ki je zrcalil občutja velikih sprememb in soočenja z vojno v neposredni bližini. Nemoči, da bi se zoperstavili vojni, sem bila ponovno priča, ko sem snemala dokumentarni film Vroče v mestu. Dogaja se v New Yorku, v njem je tudi Bushev govor, ki je podžigal strasti in pripravljal teren za napad na Irak.

Z Ervinom Hladnikom Milharčičem sva hodila na dogodke in v živo videla, kako je bilo vse nadzorovano in majhni poskusi protestov so bili v trenutku zatrti. Radijske postaje so imele prepoved predvajati Lennonovo mirovniško pesem Imagine. Začutila sem, da moram v svojih delih govoriti o tem, kako je mir zgolj začasna vrzel, prazen prostor netrenja med vojnimi stroji.

Kako je v refleksijo o vojni vključen robot v obliki psa, ki ste ga vpeljali na razstavo?
Video z naslovom Izvir je fikcijska podoba bencinske črpalke, ki bruha surovo nafto. V kadru se pojavi robot-pes z imenom Spot, ki so ga razvili v ameriškem inženirsko in robotsko oblikovalskem podjetju, Boston Dynamics. Ta opevani robot ima milijone všečkov, je sinonim za super zmogljivega robota, obenem pa se Spot, opremljen za bojišče, že pojavlja v oglasih ameriške vojske. Ne želim biti črnogleda, a marsikateri, v osnovi dobronameren izum, lahko mnogokrat konča tudi v funkciji, ki si je ne bi želeli. S študenti sem bila oktobra lani na Ars Electronici v Linzu. Ta kužek je tekal naokoli, takoj smo ga vzljubili, potem pa sem ga zagledala v propagandnem filmu, v funkciji novodobnega orožja …

Kako ste snovali celotno razstavo, predvsem projekt Su.Persenso.ry, ki je nastal prav za Mestno galerijo?
Barbara Sterle Vurnik me je povabila v Mestno galerijo z idejo preglednosti, kar sem takoj zavrnila: zanimalo me je pokazati nova dela. Ko nekaj končam, grem dalje. Zadnji dve leti sem razvijala projekt Su.Persenso.ry. Tako sem ga prvič "sekvenčno" predstavila v Mestni galeriji kot večmedijsko instalacijo, dvokanalni videoprostor in videoskico. Nedokončana urbana ruševina mi je služila kot zelo primeren motiv za razmislek o napredku. Arhitekturni kompleks, ki je obstal kot zapuščeno gradbišče in kot betonski skelet, je z leti, še nedokončan, že postal ruševina. Globoko v notranjost ga je izredno zanimivo kolonializirala narava.

Postavitev se začne v pritličju s projekcijo mikroskopske povečave mikroorganizmov, ki so poleg bujne vegetacije naselili nedokončani objekt. V eno od sekvenc projekta Su.Persenso.ry sva z Barbaro Sterle Vurnik vključili tudi umetniški video Ballabende, ki je nastal leta 1992, in sem ga posnela ob rušenju hiše mojega dedka. Takrat sem prvič vzpostavila odnos z minljivostjo zgradbe. Na ruševine vedno gledamo kot na arheološki ostanek, lahko pa jih vidimo tudi kot prihodnost zgradbe, saj bo potencialno vsaka zgradba nekoč ruševina. V postavitev sem vključila tudi starejše delo Mirage, to je videoprostor, kjer se sekata preteklost in prihodnost.

Na Siciliji sem s kamero uspela ujeti čudovit trenutek: ostanek grške Akropole v daljavi na sončen dan, je za trenutek izginil v megli, ki se je iz neznanega razloga pojavila iz morja. Počasi se je ta podoba izjasnila in dobila dvojni pomen. Ruševina in iluzija.

Z natančno postavitvijo projekcijskih površin se ta video seka z drugim videom, v katerem vidimo posnetke nočne gradnje na prizorišču poznejše nedokončane ruševine. Več noči sem spremljala pospešeno gradnjo objekta s svojega balkona za Bežigradom. Kot sem že omenila, sem v projektu razmišljala o napredku kot o najvišjem moralnem imperativu današnjega ali pa modernega človeka.

Zdi se mi, da je skrajni čas, da pojem napredka na novo premislimo in predvsem vzpostavimo etična načela in merila, ki bodo presegla zgolj ekonomske vidike. Hitrost tehnoloških izumov je nekontrolirana in tako večkrat postane ruševina nekaj, kar še sploh ni zgrajeno. To je zakon entropije.

Vedno bolj pa me zanima drugačna znanstvena in družbena paradigma: fantastična, samoorganizacijska sposobnost narave, prav tista fizikalna vprašanja, o katerih ne vemo veliko, raziskuje jih fizik Andrej Detela. Sintropijski zakon nasproti entropijskemu. Sintropija je samoorganizacijska, zdravilna moč narave. To je paradigma prihodnosti. Z njo so povezane tudi neslutene rešitve za bolj prijazno in uravnoteženo življenje na Zemlji. Prav to plat življenja lahko opazujemo na primeru novonastalega ekosistema sredi urbane ruševine.

Kako bi opisali svoj koncept videoprostora? Kako pristopate do te forme, iz potrebe po čem je nastala?
Izhajam iz filma, a nikoli nisem bila zadovoljna s tem, da bi delala le s predpisano filmsko govorico, pogrešala sem bolj odprto formo. Znašla sem se v svetu umetniškega videa, v katerem sem plastila tudi likovnost, a spet nisem bila zadovoljna, ker se mi je zdelo, da postavitvam umetniškega videa v galerijah umanjka hipnoza kinodvorane. Prvi videoprostor Stopnišče sem postavila leta 1992, to je bila moja prva instalacija v galeriji Škuc. Videosliko sem projicirala preko vertikalnih trakov iz plexi stekla in je odsevala po vsem prostoru.

Odsevali so tudi ekrani televizorjev, ki so postavljeni na obodu instalacije. Taka postavitev vzpostavi drugačen, haptičen pogled saj obiskovalca – povabi, da se delo opazuje tudi z gibanjem. V zadnjem času se moji videoprostori spreminjajo v nekaj, kar danes poimenujejo postmedijska instalacija. V postavitev so vključeni objekti, živi organizmi, programirane instalacije itd., še vedno pa ostaja prostor in gibanje skozenj pomemben del prezentacije. V tokratni postavitvi npr. te pot pelje proti napisu l'avenir. Izgleda minimalistično, a je skrbno premišljeno, tako da vsako delo komunicira z drugim, ne stoji samo zase. Skozi tako postavitev dela ostajajo odprta za različna branja.

Kako ste spremljali razvoj videoumetnosti kot umetniške forme pri svojem delu? Niti filmska niti likovna sredina vas nista povsem vzeli za svojo.
Za mlajše umetnike in kuratorje danes to ni nič posebnega, da prehajaš med mediji oziroma, da si “artist in transit”, kot temu pravijo Angleži. Današnja srednja generacija umetnostnih zgodovinarjev je začela pisati o tem. Če si delal na presečišču različnih medijev ali preveč nekonvencionalne filme se profilirani novinarji, kritiki niso spuščali na tak nestabilen teren ali pa takih del sploh niso znali brati. Poimenovanje videoumetnica mi je v resnici najmanj všeč.

Sem univerzitetna diplomirana filmska režiserka, ki se najbolje počuti v večmedijskem ustvarjanju in raziskovanju izraznih možnosti s pomočjo vse kompleksnejših orodij in materialov. Če si občutljiv za čas, čutiš vnaprej, kam se stvari pomikajo. Že pred petnajstimi leti sva z Milkom Lazarjem izvedla npr. koncert – instalacijo za dva klavirja, računalnik, video, ki se je dogajal v živo. Deset kamer je bilo nameščenih v notranjosti in zunanjosti klavirja; multimedijska forma, ki v tistem času še ni bila povsem običajna praksa.

Tudi na tokratni razstavi predstavljate neobičajno prakso, izvedli ste eksperiment z mešanjem nafte in krvi. Kakšne so materialne povezave in kaj ste ob tem odkrili?
Zame je nujnost brati nova razmišljanja, predvsem mlajših filozofov. Navdušila sem se nad spekulativnimi realisti, med katerimi je tudi Reza Negarestani. Njegova knjiga Ciklonopedija je npr. filozofsko-domišljijska. Ne veš natanko, kje je meja med fikcijo, spekulacijo in resnico. V nekakšnem filozofskem romanu analizira podobnosti skrajnega muslimanskega terorizma in protiterorizma, to uravnoteži kot dve isti zgodbi. Odlično opiše zgodovino in mitologijo nafte. Nafta je zanimiva kot sama substanca; v njej najdemo organske spojine porfirine, ki so tudi v krvi. Filozof Timothy Morton nafto prišteje med hiperobjekte.

Prebirala sem nove znanstvene teorije o nastanku nafte, ki je še vedno naš glavni vir energije. Kontradiktorna vprašanja in mnenja so krešejo v zvezi z nafto, dejstvo pa je: zaradi nafte se že od industrijske revolucije dogajajo vojne. Na podlagi teh razmišljanj in raziskovanj je nastala ideja za instalacijo, ki sem jo poimenovala Blood Runner, ki drži referenco s filmom Blade Runner, v slovenščini sem jo poimenovala Krvo-tek. Tehnokapitalistični vojni stroj potrebuje poseben “Krvo-tek” dveh tekočin: nafte in krvi. Gre za umetniški eksperiment, kjer sem zmešala kri in nafto. Nafta je življenjska kri, ki utripa po arterijah vojne, zapiše Negrastani.

Nihče od mojih sodelavcev biologov, s katerimi v zadnjih letih sodelujem, ni natančno predvidel, kaj se bo zgodilo, ker nihče še ni imel izkušnje z mešanjem krvi in nafte. S sodelavko, ekologinjo Andreeo Oarga Mulec, sva ugibali, ali bo kri v mešanici ostala vidna. Res so ostale vidne drobne pikice in malo večje kroglice, kri se ni popolnoma zmešala z nafto. To je bil dodaten zanimiv rezultat eksperimenta, ki sem ga lahko prevedla v družbeno sfero. Krvi oziroma zločina se nikoli ne da zares skriti – tako tudi žrtev vojn ne, ki so zgodile prav zaradi nafte.

Niso uničenja zaradi nafte že prešla koristi? Bi bila največja umetniška akcija nafto uničiti?
Uničiti nafto bi bil nesmisel. Nafta je del narave kot marsikaj drugega. Problem sveta je v napačni družbeni ureditvi. Kot taki smo civilizacija v zatonu. Zopet moram omeniti možnosti spremembe, če bi bolj prisluhnili samoorganizaciji in zdravilni moči narave. Čista iluzija je, da bi z umetnostjo naredili revolucijo, vseeno pa lahko skupaj z znanstveniki opozarjamo, iščemo poti za provokacijo, dajemo ljudem misliti, jim menjamo optiko in zorni kot gledanja. Velikokrat radikalne, aktivistične oblike umetnosti na žalost postanejo del ekonomskega sistema. Neoliberalni kapitalizem je namreč sposoben širiti svojo doktrino na vsa področja. Ali pa zna vsakršno radikalnost celo uporabiti sebi v korist.

Se morda tudi podcenjuje, koliko lahko umetnost sprovocira družbo? Ravno letos je bil v kinih film o ameriški umetnici Nan Goldin, ki je nekaj vendarle dosegla ... Se vam je kdaj zdelo, da lahko umetniška gesta zareže v družbeno resničnost?
Leta 2000 sva z Zmagom Lenárdičem, z videoinstalacijo "Delaj lokalno, Misli lokalno, Prodaj globalno" sodelovala na festivalu Umetnost, kultura in socialna integracija v Glasgowu, kjer so se organizatorji pionirsko lotili vključevanja umetnosti v različna socialna okolja in integracije predvsem marginalnih skupin v družbi v umetniške in kulturne projekte.

Na festivalu so bila predstavljena dela, v katera so bili vključeni priseljenci, starostniki, Sheakspearovo gledališko delo Vihar so izvedli z otroki z Downovim sindromom. Posebej pa je izstopal projekt dunajske umetnice, ki je naredila natančen načrt, kako postati ljubica premožneža. Imela je celo ekipo fotografov, ki so sledili in opažali razvoj njunega razmerja. S fotografskimi dokazi ga je potem izsiljevala, da je privolil v humanitarno akcijo in dal obnoviti propadajočo zgradbo, ki je postala zgledno prebivališče za brezdomce. To je bil res primer radikalne geste.

Pri nas takrat še nismo poznali takšnih umetniških praks. Zaslutila sem neko drugo poizicijo in vlogo umetnosti, ki prihaja; bila sem presenečena in radovedna. Domov sem prinesla veliko posnetega materiala in pripravila sem prispevek za Osmi dan, ki je izgledal kot deseto čudo. Sčasoma so se različne povezovalne prakse med umetnostjo in drugimi področji udomačile tudi pri nas in postale nova zvrst umetnosti, a z drugačnim končnim učinkom, kot sem ga takrat pričakovala.

Vsekakor pa sem prepričana, da Umetniška inteligenca (uporabila sem naslov mednarodnega projekta, v katerem pravkar sodelujem – to je AI Artistic Intelligence) tudi v tem turbulentnem času lahko učinkovito ohranja in celo povečuje našo senzibilnost in kritični odnos do sveta. Ali pa nam vsaj pomaga, da se lažje soočimo s Hiperobjekti, kot bi dejal Timothy Morton, in z nepredvidljivo prihodnostjo, ki prihaja.