Tolstoj, ki je med drugim napisal mojstrovini svetovne književnosti Vojna in mir ter Ana Karenina, velja za realista z razvitim smislom za analitičnost in psihološke odtenke svojih junakov, ki je obsojal dvoličnost družbe in socialno nepravičnost.

Literarna zvezda že v času življenja
Sicer je bil zelo priznan že v času življenja in še danes zaseda mesto enega največjih svetovnih romanopiscev ter za nadvse zanimivega filozofa. Tolstoj je nedvomno najpomembnejši predstavnik ruskega objektivnega realizma, za katerega so značilni orisi sodobne in polpretekle ruske družbe, zgodovinskih dogajanj, narave, moralnih vprašanj in individualnih usod. Z močno psihološko analizo svojih likov je izročilu objektivnega realizma pridružil še močne prvine psihološke realistične smeri.

Na njegovo ustvarjanje so zelo vplivala dela Jean-Jacquesa Rousseauja, pod vplivom čigar idej je ustvarjal z izrazito moralistično in didaktično tendenco.

Zgodaj osiroteli pripadnik plemstva
Lev Nikolajevič Tolstoj je bil rojen 9. septembra 1828 v mestu Jasna Poljana v nekdanji pokrajini Tula v plemiško družino. Oba starša sta mu umrla, ko je bil še otrok, skrb zanj so nato prevzeli sorodniki. In prav izguba staršev v rosni mladosti naj bi ga spodbudila k razmišljanjem o življenju, smrti in sreči.

Sorodniki so ga pri 16 letih poslali študirat na univerzo jezike in pravo, vendar je študij zapustil, ne da bi ga končal, saj ga je ta namreč pretirano dolgočasil. Kot mladenič se je pogosto zaljubljal in menjal ženske, tudi sicer pa je bilo njegovo življenje zaznamovano s številnimi ljubezenskimi zvezami. Od leta 1851 je bil v vojski in se je kot častnik udeležil bojev na Kavkazu in krimske vojne, od leta 1857 dalje pa je veliko potoval po zahodni Evropi.

Prvi uspeh z avtobiografsko trilogijo
Tolstoj je prvo priznanje kot avtor doživel z avtobiografsko trilogijo Detinstvo, Deštvo, Mladost (v slovenščini je bila objavljena pod različnimi naslovi), ki jo je izdal med letoma 1852 in 1857, ter Sevastopolske povesti iz leta 1855. Njegovi najbolj znani deli sta sicer prej omenjena romana Vojna in mir, ki ga je pisal kar sedem let in je izšel leta 1867, ter Ana Karenina iz leta 1877.

Leta 1862 se je poročil s Sofijo Andrejevno Behrs, ki je imela zelo pomembno vlogo pri njegovem pisateljevanju. Med drugim je denimo kar sedemkrat prepisala Vojno in mir. To delo sicer v Rusiji velja za nacionalno epopejo, zaradi pomena, ki je v njem namenil ruskemu narodu in državi. Njegovo drugo največje delo Ana Karenina pa prinaša mogočno podobo ruske aristokratske družbe v drugi polovici 19. stoletja.

Izključitev iz Pravoslavne cerkve
Med drugim je bil Tolstoj izjemno socialno naravnan in se je zavzemal za pomoč revnim, za nenasilje in bratstvo. V poznih letih je skušal živeti in delovati v skladu s pravili prvotnega krščanstva, tako da so ga leta 1901 celo izključili iz Pravoslavne cerkve. To spreobrnitev je pisatelj opisal v delu Izpoved, po izobčenju pa je utemeljil tolstojanstvo, torej Tolstojev moralni in socialni nauk, ki temelji na evangeljskih načelih.

Pisatelj in filozof je zaradi svojih prepričanj doživel veliko nasprotovanj, predvsem zaradi želje, da bi razdal svoje premoženje. Ko so razmere postale nevzdržne, je skrivaj zapustil svoje posestvo, vendar je na poti v samostan zbolel za pljučnico in umrl 20. novembra 1910 na železniški postaji v Astapovem.