"Ko imate za seboj sarajevsko izkušnjo, se vam vse zdi bolj ali manj smešno. Bila sem očarana nad Bližnjim vzhodom, in sem še zdaj, zlasti nad Sirijo in Damaskom. Ljudje so izjemno prijazni, topli, ustrežljivi, želijo vam pomagati pri delu in skupnem življenju z njimi," se spominja novinarka in pisateljica, ki danes dela v založbi Nobis. Kako je biti tujec v Siriji, kako pa v Sloveniji, smo jo med drugim vprašali v studiu oddaje NaGlas!

V začetku 90. ste živeli v Sarajevu, imeli ste 15 let in se že ukvarjali z novinarstvom. Kako to?
Čisto po naključju. Naselje, v katerem sem živela, je blizu poslopja TV BiH, tedanje TV Sarajevo. Naša šola je poslala nekaj drugošolcev v oddajo na drugem programu Radia Sarajevo, ki jo je vodil pesnik Velimir Milošević. Bilo mi je zelo všeč in tudi jaz sem bila njemu všeč kot sovoditeljica. Tako se je začelo in se nikoli ni končalo.

Ves čas vojne in obleganja ste bili v Sarajevu. Kako je to vplivalo na vas?
Ne vem ... Najbrž bi morali ljudi, ki so preživeli vojno, preučiti strokovnjaki, da bi vi dobili natančen odgovor na svoje vprašanje. Prepričana pa sem, da vojna še nikomur ni prinesla nič dobrega. To je popolnoma nepotrebna izkušnja v človeškem življenju. Dejstvo je, da te 24 ur na dan ni strah. Na Sarajevo je med obleganjem vsak dan padlo več kot 300 granat. Jaz sem imela veliko več sreče kot 11. 541 mojih someščanov, ki niso dočakali konca vojne. Po vojni je materialno zame postalo popolnoma nepomembno. To je ena od osnovnih razlik, kot tudi kar zadeva nacionalnost.

Po vojni ste končali študij novinarstva in se leta 2005 po spletu okoliščin znašli v Siriji. Tam ste bili novinarka, dopisnica več bosanskih medijev. Kakšna je vaša izkušnja poročevalke z Bližnjega vzhoda?
Nisem bila klasična poročevalka, ki bi jo pošiljali na posebne, zelo nevarne naloge. Sama sem izbirala zgodbe in nisem razmišljala, ali so nevarne ali ne. Ko imate za seboj sarajevsko izkušnjo, se vam vse zdi bolj ali manj smešno. Bila sem očarana nad Bližnjim vzhodom, in sem še zdaj, zlasti nad Sirijo in Damaskom, kjer sem živela ves ta čas. Ljudje so izjemno prijazni, topli, ustrežljivi, želijo vam pomagati pri delu in skupnem življenju z njimi.

Kako pa ste se znašli v vsakdanjem življenju v Damasku?
Čudno se mi je zdelo, da so ljudje na ulici vedno vedeli, da sem tujka, res vedno. Vsi so z mano govorili angleško. Hotela sem postati ena izmed njih in sem jih hitro vzljubila. Celo takrat, ko nismo znali dovolj angleščine, da bi se sporazumeli, da bi jaz razumela njih in oni mene, je bilo dovolj nasmehov, želje in dobre volje. Ti ljudje vam na čudovit način dokazujejo, da jezik ni najpomembnejša oblika sporazumevanja.

Kako pa je bilo v Sloveniji, ko ste se iz Sirije po treh letih priselili v Slovenske Konjice?
Največja razlika je bila mogoče to, da sem prej živela v velikih mestih, v Sarajevu, Damasku, potem pa sem prišla na slovensko podeželje. To je bil morda največji šok. Od izjemno prisrčnih ljudi k ljudem, ki na prvi pogled niso tako prisrčni. Na Balkanu me je hkrati navduševala in motila pretirana spontanost. To v Sloveniji v nekaterih fazah življenja pogrešam, v drugih, zlasti poslovni, pa res ne, ni potrebna. To je razlika, ki jo opažam že od nekdaj, a sem vse, kar mi ni bilo všeč, nekako uskladila. Občutek, da so ljudje manj družabni, se je v mojem svetu zelo hitro spremenil in moj mikrokozmos komunicira z zelo družabnimi ljudmi, ki imajo slovenske potne liste.

Vaš prvi projekt v Sloveniji je bil Enciklopedija košarkarskih reprezentantov. V njem ste združili novinarstvo in založništvo, v katerem še vedno delujete. Kako je nastal?
Bilo je popolnoma logično. Založba, v kateri delam, je izdala že več knjig o košarki. Ta projekt je bil dodeljen meni. Sprva sem se malo bala in mi je bilo neprijetno, ker se nisem ukvarjala s športnimi izdajami, pozneje pa sem razumela, da to pomeni opraviti 90 intervjujev v manj kot pol leta in da je to velik zalogaj. Potem je postalo zanimivo, ker sem spoznala veliko zanimivih in zabavnih ljudi. Knjigo sem napisala v jeziku, ki ni moj materni. Vse to je bilo čudovito, ko sem se pozneje ozrla na opravljeno delo.

Napisali ste tudi roman I prljavo i plavo v svojem jeziku. Kako mu rečete?
Vse v zvezi z imenovanjem jezika je zame velika farsa, zato svoj jezik v šali imenujem jezik konstitutivnih in nekonstitutivnih narodov v BiH-u. V šoli so me seveda učili srbskohrvaški oziroma hrvaškosrbski jezik.

Pravkar ste končali otroški roman v slovenščini. Kakšen je bil ta prehod?
Doslej sem pisala v angleščini, slovenščini, v svojem maternem jeziku, kakor koli ga že imenujemo. Pri prvih projektih se mi je zdelo, da so težki, da moram povsem spremeniti način razmišljanja, če hočem sploh pisati. Pozneje so ti prehodi verjetno kot pri vsakem drugem delu postali lažji. Ne zdi se mi, da trpim, ko pišem v teh jezikih. Začnem, in ko prva kriza mine, ko se ulovim, kje sem, pišem naprej brez težav.

V katerem jeziku pa sanjate?
Zanimivo vprašanje. Ne vem, vem samo, da je vedno razumljiv. Ne vem pa, kaj se mi je sanjalo.

Napisali ste tudi nekaj zgodb. So bile kje objavljene in v katerem jeziku?
Večino sem napisala v materinščini, objavljene pa so bile v več književnih revijah, predvsem v Balkanskem književnem glasniku, kjer izhajajo zgodbe avtorjev iz vse nekdanje Jugoslavije, iz Slovenije, Makedonije, ne samo z enakega ali podobnega govornega območja.

Ena izmed zgodb je tudi Čefurska posla. O čem govori?
Napisala sem jo že tako davno, da se je komaj še spomnim. Ravno sem bila prišla v Slovenijo. Takrat sem prvič slišala besedo čefur in izvedela, da je beseda Bosanec v Sloveniji žaljivka. Zdelo se mi je zelo zabavno in s tega gledišča sem napisala malo šaljivo besedilo Čefurska posla o tem, kako v Sloveniji doživljajo nas, tako rekoč z juga.

A vaša izkušnja je pozitivna?
Skrajno pozitivna.