Po dovršenem pesniškem prvencu Hlače za Džija (LUD Literatura, 2012) so pred kratkim izdane pesmi izraz še bolj suverene in jasne govorice, ki tudi tokrat prihaja v dialog s pesnicami. Lahko bi rekla, da poezija Alenke Jovanovski sledi prvinski privlačnosti ustvarjanja – kot je naslov prvega poglavja v njenem teoretskem delu Temni gen (LUD Literatura, 2001).

Pesmi v zbirki Tisoč osemdeset stopinj so razvrščene v tri oštevilčene sklope in so večkrat postavljene v cikle, kot sta npr. Slovar obratnih, obranih, ubrisanih in Kaj pa s škornji?, ki govori o pesničinem uporu. Ideja zbirke je, da mora poezija vedno nastopiti z več glasovi, ali kot pravi naslov pesmi Literaturino protestno branje v Gromki: politika ne sme izgnati pesmi. Ravno pesem lahko kritično opozarja na napake, ki jih brezosebno vsakodnevno povzroča sistem. In tu je lirski subjekt kot ostra opazovalka, ki z geografskega in družbenega obrobja poziva bralca. Nagovarjanje k uporu, skupni drži in branju kljub raznolikim glasovom je nujno. Kajti čeprav je v stiski človek, je za vse težave kriv prav on – diskriminacija žensk v umetnosti in znanosti, odtujevanje med ljudmi, nesmotrno ravnanje z odpadki, hinavščina in nepoštenost − to je samo nekaj opazk, ki povzročajo destrukcijo in s tem uničenje sveta, ki bo vsak čas eksplodiral in se razpočil. To tempirano bombo v zbirki stopnjuje samosvoj divji ritem, ki ob koncu verzov opušča vejice, pozivi "Dol s škornji!" in posamezne besede, kot so noge, bosonoga revolucija ter tovariš Che. A večkratna omemba slednjega, ki je sicer prerastel v pop ikono revolucije, je v tem kontekstu preveč naivna in nepremišljena.

Alenka Jovanovski v zbirki odpira različne diskurze. Najvidnejši so poetični, feministični, družbenokritični, socialno angažirani in ekokritični. Z njimi opozarja na različne probleme, kot so intimne in družinske tragedije svojih starih staršev zaradi druge svetovne vojne, bolezen, ki avtoričinemu očetu jemlje dneve, današnje migracije, neperspektivnost, vseprisotnost revščine in s tem nezmožnost dostojnega življenja. Pesmi z asociativnim nizanjem verzov spominjajo na vsakodnevna globalna poročila iz dnevnega časopisja, ena izmed takšnih je 10. pesem iz cikla ih bin ajn bin:

"pot je dolga in naporna in nevarna
dež in blato, sneg in strele, boleča ramena in hrbet
prodajalke z doktorati, koga boli to
neoliberalna metlica miksa ljudi, kot da so jajca
lupine vrže v smeti
živali miksa v nekakšno kostno moko
lingvisti postajajo strokovnjaki za objeme
ali za jezik strojev
novinarji prodajajo lokalno resnico za en evro
lokalno laž pa za službo
rakušev mlin gori, strašno
prodali ga bomo za nova parkirišča in obtožili cigane
ste ga opazili, komentatorja
boga babica, zdaj nima kje prespati
ste opazili posnetek glasu
poudarek je na boga
ne na tem, da bi poiskali bivališče"

In kaj na vse to preostane lirskemu subjektu, večnemu flanru, kot pisanje poezije in njeno branje v javnosti kljub močnim bolečinam in zadnjim evrom v žepu? Tema poezije se odpira na različne načine. Avtorica z uvodnimi citati v zbirki nakaže svojo poetično držo – Aleš Kermavner, Jure Detela, Srečko Kosovel – preraščajo v današnje pesniške sopotnike, kot so Dejan Koban, Vid Sagadin in Iztok Osojnik. Nič drugače ni s pesnicami. Še vedno je v dialogu z zdaj v Francijo preseljeno Tajo Kramberger in med drugim spregovori o spregledani Saši Vegri in eni izmed obetajočih mlajših pesnic, Vesni Liponik. In tako Berlin in Rog preraščata v metaforo večnega truda za obstoj in raziskovanje poezije in s tem pesnika oziroma pesnice.
Poseben izraz imata tudi jezik in ritem. Kljub občutku, da so pesmi pisane pod vtisom, je jezikovna veščina, da je raba pogovornega, na trenutke že skorajda pocestnega jezika, dodelana in premišljena. Kajti pesem je, kot pravi A. Jovanovski, majhen neustrašen stroj, ki diktira svoj ritem, maršal. In to daje pesmim svojevrsten tok in dinamiko.

Pesmi odlikuje izjemen občutek za sočloveka, njegovo stisko, utesnjenost, živali, ki so postale le še nujen produkt za človeške potrebe, ter celotno naravo, ki predstavlja lepoto le v poslu. Skupna je ideja o nemoči ranljivih in majhnih v fizičnem, ekonomskem in družbenem smislu. A ta odrinjenost daje lirski subjektki moč, da sama ali v družbi izpove stisko. Pesem Uporabljanje nog deluje kot moto celotne zbirke, saj zajema vse vidnejše diskurze, ki jih odpira avtorica, in učinkuje kot navodilo, manifest, kakšna naj bo poezija in pesnik, pesnica.

Tisoč osemdeset stopinj je vsekakor ena izmed kakovostnejših in bravuroznih zbirk lanskega leta. Neposrednost, iskrenost, jasnost, nizanje misli in kritičnost na več ravneh sicer poeziji pogosto odvzamejo lepoto larpurlartizma, a pesnica Alenka Jovanovski je ravno s samosvojo bojevitostjo dosegla poseben čar in upanje. Poezija je torej pomembna in s svojim notranjim nabojem še kako močna in nujna za svet, v katerem živimo, saj prinaša svobodo, kljub temu da je v času njenega nastanka potrebnega veliko truda – četudi v senci in na popolnem obrobju.

Iz oddaje S knjižnega trga